Toyota aygo v segment mestnih malčkov vnaša veliko svežine in barvitosti, poleg tega pa tudi nadpovprečno opremljenost, ki se je ne bi branili niti številko večji modeli. Zahvaljujoč novemu podvozju pa se malček sedaj pelje še veliko bolje, s čimer pride še bolj do izraza poskočni litrski trivaljnik, ki je najbolj domač v mestu, ne brani pa se niti avtocest. Le cenovno je preveč blizu yarisu.
V segmentu majhnih mestnih avtomobilov se je v zadnjem času konkurenca kar postrojila, s tem pa je tudi vedno manj prostora za napake, vsebina in tehnika pa morata biti prilagojena tipologiji kupcem, ki so večinoma mladi (oz. mlajši).
Tem trendom so pri Toyoti zagotovo prisluhnili, saj aygo že na prvi pogled izgleda razgibano, moderno in namenjen mladim in takšnim po srcu. Prednji del riše lepo vidno črko X, ki so jo zarisali s pomočjo vstavkov, ki spominjajo na klavirsko črnino, svetila (tako glavna kot spodnje LED dnevne luči) pa te konture lepo spremljajo. Sprednji del tako ponuja zaokroženo in samosvojo celoto, tako, da ga preprosto ne boste zamenjali za kakšnega od konkurentov.
Z boka je seveda razgibanosti manj, a so tudi tudi oblikovalci namenili športno proti zadku rastočo bočno silhueto in jo podkrepili s kromirano letvico na spodnjem delu bočnih stekel, kar je v tem velikostnem in cenovnem razredu prava redkost. Oglat in oster pa je zadek, kjer ponovno prevladuje črna barva, saj je pokrov prtljažnika v celoti iz v črno barvo odetega stekla, ki ga na vsaki strani obkrožajo pokončni in zašiljeni svetili. Dinamično zaključen pa je tudi odbijač, ki je ponovno odet v kombinacijo črne ion rdeče in navidezno riše črko X.
Toyota aygo znotraj prinaša le toliko sprememb, da le stežka govorimo o tem, da gre za facelift ali kozmetično prenovo, ko na mizo dobimo še podatek, da so mu namenili popolnoma novo podvozje in vzmetenje, pa vidimo kako konkretno so se stvari lotili pri Toyoti (in PSA-ju nenazadnje, saj gre še vedno za trojček modelov). Potniška kabina je preprosta in prečiščena, monotonost razbijajo barviti vstavki iz sijoče plastike, ki delujejo všečno, kot celota pa za znamko v vprašanju presenetljivo nemonotono. Merilniki pred voznikom so bolj osnovnega tipa glede velikosti, tisti majhen za vrtljaje je malce nerodno postavljen in včasih zakrit, drugače pa je vse tam kjer pričakuješ in (kar) potrebuješ.
Na sredinski konzoli “dominira” velik sedem palčni zaslon na dotik, prek katerega upravljaš in prebiraš praktično vse, tudi podatke (pohvalno serijske) vzvratne kamere in navigacijske naprave (slednja zahteva slabih 500€ doplačila). Testni aygo pa je poleg avtomatske klime in pametnega ključa, ponujal tudi vso možno povezljivost, ki je povrhu delovala zelo dobro, na usnjenem volanu pa so tudi tipke audio naprave in za upravljanje s telefonom, ki pa niso osvetljene. Za volanom je tudi tipka omejevalnika hitrosti (škoda da ne premore tudi tempomata).
Sedeža sta simpatična, saj sta naslonjali iz enega dela, grafika deluje mladostno, na stranice pa je pot našla celo imitacija usnja. Glede prostora je v prvi vrsti povsem ok, v drugi zna zmanjkati predvsem za kolena. Prtljažnik je prav tako segmentu in meram primeren, še vedno moti njegova oblika, saj je zelo kratek in globok. Nad njim je domiselna mehka polica, sedeža pred njo pa deljiva po polovici.
Pod strmim pokrovom se je skrival 1,0-litrski trivaljnik, ki ga poznamo že od prej, še vedno pa razvija 51 kW in 95 Nm navora, motorček (ali mlinček) pa se izredno rad vrti v vrtljaje, z njim pa je aygo prav zanimivo poskočen, saj v prvi prestavi doseže praktično 50 km/h, v drugi 80, v tretji pa tudi že 120 km/h in malo čez. To je vozniku vsekakor v pomoč na AC, kjer je ayxgo vsekakor stranski igralec, s pravim voznikom in pravočasnim prestavljanjem pa boste tudi povsem upravičeno zasedali prehitevalni pas. Poraba pri zmerni vožnji se vrti okoli šestih litrov, pri priganjanju pa doseže sedmico, veliko težje pa tudi čez. Izrazito varčevanje pa med merilniki nariše tudi petico, čeprav za kratek čas.
Zvočna zatesnitev je meram in segmentu primerna, čeprav na zgornji polovici. V zakup je treba namreč vzeti tudi kakovostno električno pomično platneno streho, ki se razpostira skozi celotno streho vozila. Ko vzamemo v ceno tudi to, vidimo, da je zatesnitev celo zelo dobra. Med pomanjkljivosti štejemo še nekoliko votel zvok ob zapiranju vrat in dejstvo, da sta bočni stekli v drugi vrsti pomični le vstran, preglednost ven pa je skozi manjšo lino omejena.
PREBERITE ŠE: Toyota aygo – kliči X za xtravaganco
Ampak to so malenkosti, ki jih bodo opazili le redki. Mnogo bolj številni pa bodo opazili njegovo okretnost v mestu, skoraj popolno opremljenost, žal pa tudi dejstvo, da tako opremljen sili že v segment, kjer znotraj “hiše” prevladuje yaris, ki ima tudi še mnogo večjo bazo kupcev (tudi zaradi dolgoletnega staleža). Velika večina pa bo 11.460 (oz. 12.075) evrskih “zelencev” raje namenila nakupu prej omenjenega modela, ki je še veliko bolj uporaben, čeprav tudi bolj konfekcijski in manj simpatičen kot aygo. Ampak pri slovenskih kupcih še vedno prevladuje racionalnost in to gre aygu (neupravičeno) na škodo.
V spodnji anketi – glasuj za avtomobilistično novost leta – 2015
[total-poll id=138905]
več informacij o modelu: www.toyota.si/novi-aygo
Cena testnega modela: 11.460 evrov (osnovni)/ 12.075 evrov (testni)
