Zunanji dosežki vam zagotovo ne bodo prinesli trajne sreče in življenjskega smisla.
Živimo v kulturi, ki uspeh ceni predvsem z zunanjimi merili. Današnja družba časti nerealistične standarde lepote, najbolj cenjena vrednota je dejstvo, da smo kar naprej zaposleni z nečim, in zdi se, da se kar naprej trudimo zaslužiti še več denarja, s katerim bomo kupili še več še lepših stvari. Seveda ni nič narobe s tem, da smo ambiciozni – vendar te zunanje dosežke prevečkrat enačimo z doživljanjem sreče.
Seveda ni nič narobe s tem, da smo ambiciozni – vendar te zunanje dosežke prevečkrat enačimo z doživljanjem sreče.Psihologi so tako skovali termin “hedonska prilagoditev”. Termin označuje zelo pogost pojav, ko se ljudje hitro privadijo na zunanje spremembe, bodisi dobre bodisi slabe, in se po turbulenci in evforiji pozitivnih ali negativnih čustev spet vrnejo v svoje izhodiščno stanje sreče. Psihologinja dr. Heidi Halvorson pravi, da je “ena od študij dokazala, da tisti, ki zadenejo na loteriji, po 18 mesecih niso nič srečnejši od tistih, ki niso dobili glavnega dobitka”. Ista tendenca vrnitve v svoje izhodiščno stanje sreče se je pokazala pri parih, ki se poročijo, ali pa pri prostovoljni menjavi službe, tudi pri napredovanjih na delovnem mestu – torej pri dogodkih, za katere smo prepričani, da nas bodo osrečili in zaradi katerih naj bi se trajno bolje počutili. Prav vsi smo namreč že dosegli tisto stopnjo navidezne sreče, ki smo si jo zadali, in dosegli smo zastavljene zunanje cilje … kmalu pa smo želeli doseči nove, še višje cilje, in še bolj smo dvignili svoja pričakovanja in merila za vrednotenje uspeha.
Bronnie Ware, ki dela na področju paliativne oskrbe, je v znanem članku z naslovom Pet največjih obžalovanj umirajočih kot univerzalna obžalovanja ljudi na smrtni postelji navedla naslednje:
1. “Da bi živel življenje v skladu s svojimi željami, in ne tako, kot so drugi pričakovali od mene.”
2. “Da ne bi tako trdo delal.”
3. “Da bi imel pogum izraziti svoja čustva.”
4. “Da bi ostal v stiku s svojimi prijatelji.”
5. “Da bi si dovolil biti srečnejši.”
Nobena od stvari, ki jih umirajoči obžalujejo, ni povezana z zunanjimi dosežki, kot so imeti “six-packe”, zaslužiti več denarja, imeti več sledilcev na svojem družbenem profilu, voziti boljši avto, dobiti nagrado za …, biti povišan v … Vse, kar obžalujejo umirajoči, se namreč dotika vrednot, ki so resnično pomembne – ranljivost, uravnoteženo življenje, prava prijateljstva in avtentičnost.
Nobena od stvari, ki jih umirajoči obžalujejo, ni povezana z zunanjimi dosežki.Prepogosto smo ujetniki doseganja zunanjih meril uspeha – tako pogosto, da pozabimo na tisto, kar je zares pomembno. Živimo z mislijo, da imamo neomejeno časa, vendar v resnici živimo le za sedanji trenutek.
Bodite hvaležni za vse, kar imate, dovolite si biti ranljivi pred ljudmi, ki vam veliko pomenijo, bodite prijazni brez pričakovanj in naj vas ne bo strah biti tisti pravi, avtentični VI. To so cilji, h katerim bi morali vsi stremeti. Ustavite se za trenutek, poglobite se vase in si priznajte, kaj vam v resnici največ pomeni.
