Vsako jutro ista rutina. Zadiši po sveže kuhani kavi, skodelica vas greje med dlanmi, dan se začenja. In potem – na dnu lončka – ostane nekaj, kar konča v smeteh. Temna kavna usedlina, ki se ne zdi pomembna.
Kavna usedlina je čisto običajen ostanek, ki pa v sebi nosi nekaj izjemnega. V njej ostane še dovolj hranil, da rastlinam ponudi točno to, kar pogosto pogrešajo – nežno spodbudo. Dušik, nekaj kalija, sledovi magnezija, kalcija … vse v naravni obliki, brez umetnih dodatkov.
A ne gre le za sestavo. Gre za gesto. Ko se odločite, da boste nekaj vsakdanjega uporabili drugače, se tudi vaš odnos do doma, do rastlin in do narave spremeni. Ne kupujete več pripravkov s svetlečimi etiketami. Ne iščete hitrih rešitev.
Kako pripraviti gnojilo iz kavne usedline?
Postopek je preprost – skoraj tako sproščujoč kot sama priprava kave. Usedlino najprej pustite, da se ohladi. Nato jo razgrnite, da se posuši. Nič zapletenega, le malo potrpežljivosti. Ko je suha, jo pomešate z vodo. Hladno, čisto vodo, brez dodatkov. In potem počakate. Dva do tri dni, nič več.
V tem času voda počasi črpa iz kavne usedline vse, kar v njej še spi. Kot bi se pripravljala, da oživi nekaj drugega. Ko tekočino precedite, se pred vami znajde nežno, naravno gnojilo. Brez vonja, brez agresivnosti, brez kemije.
Ko ga natočite v zalivalko in z njim zalijete rožo, naredite nekaj preprostega – pa hkrati globokega. Zemlja ga posrka tiho, korenine se razživijo, listi se napnejo, kot da bi se zahvalili. In vi se počutite, kot da ste del nečesa večjega.
Listi postanejo bolj živi, zemlja bolj rahla, zrak okoli rastline bolj svež. In vi se nenadoma ne počutite več kot vrtnar, temveč kot nekdo, ki zna poslušati naravo. Kot nekdo, ki vidi priložnost v tem, kar drugi zavržejo.
Kavna usedlina tako ni več nepomemben ostanek. Je vez med vami in vašimi rastlinami. Je most med navado in skrbjo. Je tihi dokaz, da stvari postanejo dragocene, ko jih pogledamo z drugačnimi očmi.
