La buena educación no es sólo una cuestión de conocimiento, sino que también implica compromiso, sentimiento y capacidad de cambiar uno mismo. Al mismo tiempo, es bueno tener en cuenta que tanto los padres como los hijos son muy diferentes entre sí, por lo que es imposible establecer pautas universales que aseguren el éxito de todos. Al final, lo más importante es establecer un contacto genuino, sincero y profundo con el niño. Quizás puedas lograrlo si sigues estos 6 consejos sobre cómo criar niños trabajadores y no mimados.
Vzgajanje otrok gotovo ni lahko hecho. Tisti, ki jih še no tienes, si ne morete imaginar, kakšen je to proceso. Če jih boste imeli v del futuro, lahko upoštevate teh 6 consejos para criar niños trabajadores que no sean malcriados.
V svojih mejah bodi konsistenten/-a.
Razumeti in čutiti svojega otroka ne pomeni, da mu smete vse pustiti. Postavljanje mej je nujen element vzgoje. Pomembno pa je, da ste pri mejah konsistentni in da otroku tudi razložite, zakaj te meje obstajajo in čemu služijo.
Spoštovanje drugačnosti
Vsi imamo kakšen predsodek ali dva, četudi nam je to težko priznati. Poskušajte svojega otroka naučiti, da spoštuje drugačne od sebe in jih poskuša razumeti ter jim dopusti biti takšni, kot so.
Bodi dober zgled.
Modelno učenje je princip učenja, ko opazujoči posluži podobnega vedenja, kot ga opazi pri drugih. Otroka se ne vzgaja zgolj s kaznijo, nagradami in razlago, temveč tudi z zgledom.
Bodi nežen/-a.
To ne pomeni, da lahko dopuščaš vsako obliko vedenja in da ne smeš postavljati mej. Nežnost tudi ne pomeni ugoditve vsake otrokove želje. Gre za odnos in kontakt, ki ga vzpostaviš z otrokom.
Ne kupi mu/ji vsega.
Otrok ne potrebuje nešteto igrač, najnovejše elektronske naprave in polno omaro oblek, ki jih nikoli ne bo oblekel/-a. Namesto, da otroku nenehno kupuješ materialne dobrine, se mu posveti v obliki izleta v naravo, branjem knjig ali pa pogovora o tem, kako je.
Ne skrivaj družinske zgodovine.
Ko je otrok še majhen, mu delno prikrojimo realnost tako, da mu določene informacije, ki jih še en bi mogel procesirati, prikrijemo. Ko pa otrok odraste, je prav, da mu družinske zgodovine ne prikrivamo več, saj mu v nasprotnem primeru lahko otežimo, da bi si odgovoril na določena pomembna vprašanja, ki bodo ključna v času njegovega osamosvajanja.
