Hay innumerables consejos, citas que te enseñan a dejar ir la ira, finalmente perdonar y dejar ir las cosas. Pero entre la decisión de perdonar y el sentimiento real de paz, hay una brecha más grande que a primera vista parece insalvable.
Odpuščanje se zdi kot izdaja samega sebe. Ne želiš se odreči boju za pravico, v tebi gori jeza, ki črpa vso strupenost, ki jo premoreš. Tega se zavedaš, a stvari preprosto ne moreš pustiti za sabo. Jeza je tako neločljivo povezana s stvojim srcem, s tvojimi mislimi.
A kaj je pravzaprav jeza? Je instrumentalno čustvo. Ostajaš jezen, ker si želiš pravico. Porque misliš, da je koristna. Ker predpostavljaš, da se bo s tem, ko se bo jeza večala, zgodilo več sprememb. Jeza se ne zaveda, da je preteklost v preteklosti in da je škoda že storjena. Tiho ti šepeta, da bo maščevanje popravilo storjeno in da si na poti do pravice.
Jeza ti preprečuje, da bi se lahko odpravil na pot iskanja notranjega miru.Le da ta pravica ni vedno realna. Ostati jezen je kot nenehno praskanje kraste z rane, ker verjameš, da se boš s tem, ko boš pustil rano odprto, izognil brazgotini. Je kot prepričanje, da bo ta oseba, ki te je prizadela, nekega dne rano zašila z neverjetno natančnostjo in ti boš za vse večne čase pozabil, da si na tistem mestu nekoč krvavel. Resnica o jezi je, da ni nič več kot le zavrnitev celjenja po razočaranju, ker se bojiš. Ker se bojiš, kdo boš tistega dne, ko bo rana pozdravljena in boš živel v svoji novi, nepoznani koži. Ti hočeš svojo staro kožo nazaj. In tako ti jeza prišepetava, da je bolje, da še naprej krvaviš.
Ko prekipevaš od besa, se zdi odpuščanje nemogoče. Za to si želiš biti pripravljen, saj tvoj razum ve, da je to najbolj zdrava izbira. Želiš si mir, ki ga odpuščanje prinaša. Želiš sprostitev. Želiš, da se norija v tvojih možganih pomiri, a kljub temu ne najdeš poti do tja.
Odpuščanje se ne zgodi čez noč.¿Por qué? Ker ti nihče ne pove, da odpuščanje ne bo ničesar popravilo. Ni magična radirka, ki bo izbrisala bolečino, ki jo doživljaš in si jo doživljal do zdaj. Ne bo ti omogočilo takojšnjega miru. Iskanje miru je namreč dolga in težka bitka. Odpuščanje pa je tisto, ki poskrbi, da med potjo ne upešaš.
Odpuščanje pomeni, da si se odpovedal upanju na drugačno preteklost. Pomeni se zavedati, da je preteklosti konec. Je sprejemanje, da ni čarobne rešitve za povzročeno škodo. Je spoznanje, da moraš za vedno živeti v mestu ruševin. In nobena količina jeze ne bo rekonstruirala tega mesta, to moraš storiti sam.
Odpuščanje pomeni sprejemanje odgovornosti – ne za povzročitev uničenja, temveč za čiščenje po njem. Je odločitev, da je ponovna vzpostavitev lastnega miru vredna več, kot pa rušenje miru nekoga drugega.
Ko se zaveš vrednosti lastnega miru, si na pravi poti.Odpuščanje ne pomeni, da se moraš pobotati s tistim, ki te je prizadel. Ne pomeni, da se z njim spoprijateljiš, z njim sočustvuješ. To samo pomeni sprejeti dejstvo, da je ta oseba na tebi pustila pečat. In da je to danes tvoje breme. Pomeni, da ne čakaš več, da bo oseba, ki ti je zlomila srce, tega ponovno sestavila. Je odločitev, da boš sam poskrbel za svoje rane, ne glede na to, kakšne bodo brazgotine. Je odločitev, da se s slednjimi premikaš naprej.
Odpuščanje ni v tem, da pustiš nepravičnosti sesti na prestol. Gre za ustvarjanje tvoje lastne pravice, lastne karme in usode. Je priložnost, da se ponovno postaviš na noge in se odločiš, da ne boš preostanek življenja objokoval neljubega dogodka. Pomeni, da pogumno stopiš v prihodnost, z vsemi brazgotinami in neusmiljenjem, ki so nastali po poti. Odpuščanje pomeni, da preteklosti ne boš dovolil, da te opredeljuje še danes.
Odpuščanje ne pomeni, da si se pripravljen odreči svoji moči. Odpuščanje pomeni, da si končno pripravljen, da moč vzameš nazaj v svoje roke!
