Kuolema on ollut olennainen osa elämäämme syntymästä lähtien, mutta meidän on edelleen vaikea tottua sen ajatukseen. Kulttuurissamme pelkäämme sitä, joskus se on tabu, toisissa se nähdään täysin eri tavalla. Ihminen on vuosia yrittänyt pidentää ikää, sallia itselleen paremman laadun loppuvuodet, joskus jopa yrittää huijata luontoa, mutta toistaiseksi meillä kaikilla poikkeuksetta on viimeinen käyttöpäivä. Mutta entä jos moderni tekniikka voisi kutsua kuolleet ikuisesta unesta?
Muhammad Ahmad, profesor na računalniškem oddelku univerze v Washingtonu (Tacoma/ZDA), je leta 2013 izgubil očeta. Pravi, da njegovo življenje po tem nikoli več ni bilo isto. Kmalu po očetovi smrti je začel projekt The Mushtaq Ahmad Mirza, ki ga je poimenoval po očetu in sloni na odkrivanju in razvijanju tehnologije, ki bo mrtve s pomočjo simulacije pripeljala nazaj v naša življenja. Z vso podatkovno bazo in pametnimi napravami, pravi Ahmad, lahko o človeku zberemo in preberemo več kot dovolj podatkov in ga lahko tako dobro preučimo, da bi zlahka vedeli, kako bi se ta človek v prostoru vedel, kako bi hodil, kam bi šel v določenem trenutku in tako naprej. Vse, kar potrebujemo, je njegovo oziroma njeno telo. Toda telo je mrtvo, kajne?
S tehnologijami in orodji, kot so strojno učenje, procesiranje naravnega jezika, interakcija človek-računalnik, Turingin testi ter nazadnje virtuaalitodellisuus, so dobre možnosti, da pridemo do simulirane različice naših ljubljenih, ki jih ni več med nami.
Seveda se pri tem poraja mnogo vprašanj o posledicah. Kako bi to spremenilo naša življenja in odnose? Bi nam bilo enako mar za žive ljudi ali bi vse skupaj doživljali bolj samoumevno? Je morda bolje pustiti žalosti, da je del naših življenj, in dovoliti naravi svojo pot?
Lisää tietoa:
mushtaqahmadmirza.com
