V ljubezni, ni logike. Včasih ni smiselno nič, na kar pomisliš. Edino, v kar lahko verjameš, so tvoji občutki.
Ko nekoga ljubiš, si zanj pripravljen narediti vse. Ko ljubljeni osebi ni všeč, kar počneš, poskušaš tisto narediti drugače, tako, da ji ustreza.
Če te prosi, da jo pustiš pri miru, jo pustiš. Če prosi za pomoč, ji pomagaš. Če naredi napako in te boli, odpustiš.
Ljubljeni osebi daješ vse možnosti. Se umakneš in počakaš.
Če te zapusti, trpiš in si jo želiš nazaj. Če se vrne, začneš znova. Ne postavljaš pogojev, ne obsojaš.
Narediš vse tiste čudne, smešne stvari, za katere si mislil, da jih nikoli ne boš. Čutiš, da je tako prav.
Pomembno ti je le, da imaš to osebo rad. Zanjo bi naredil vse, da bi bil z njo. Da bi bila srečna. Da bi ji pomagal. Tvoje srce ve, da je to edino pravilno. Ne pozna razloga, ne mej ne logike ne samopodobe.
Ljubezen pa je tudi zapletena. Če ljubiš nekoga, ki te ne jemlje resno. Če te ta oseba ne vidi, tako kot jo vidiš ti. Ne zanimaš je. Morda sploh ne ve, da obstajaš.
In samo čakaš, da te opazi in upaš, da se ti bo nekega dne vrnila ljubezen.
Zdrava pamet ti govori, da se umakni, da pozabi na nore sanje in upanje. Pravi, da se moraš odreči nemogoči ljubezni iz ljubezni do sebe in nadaljevati s svojim življenjem.
Toda nekaj v tebi pravi, da bi še malce počakal. Kako dolgo? Dokler lahko. Dokler obstaja negotovost. Odnehaj le, če postane gotovo, da ti ljubezen nikoli ne bo vrnjena.
Govorili ti bodo, da si zaslužiš nekoga, ki te bo spoštoval, ljubil, oboževal. Nekoga, ki ti bo vračal občutke in ki bo tam zate. To je tako razumno. To je razumljivo.
Želijo, da razumeš, da ljubezen in odnosi niso vedno enaki in da je ljubezen lahko brezpogojna. Ampak da v odnosih obstajajo taktika, pogojevanje, meje, kompromisi, vzajemnost, ki je dosežena, naučena, vzdrževana.
Brezpogojna ljubezen presega ego in osebnost, toda pri gradnji odnosov sta ego in osebnost nenehno v igri, in ju ni mogoče preseči in zanemariti.
Ti o sebi in svoji ljubezni veš tisto, česar nihče drug ne ve.
Če obupaš, morda ne boš našel tega, kar pravijo, da si zaslužiš. Ne boš srečen, živel boš z občutkom praznine, brez nečesa, brez česar se ne počutiš živ.
Če nekoga ljubiš na tak način, potem ti je ljubezen dovolj. Ni se ji treba odpovedati in lahko še naprej počneš vse, kar je v duhu ljubezni.
Ljubezen, vse, kar imaš v sebi. Je vredno? Kakšno je merilo? Nihče ti tega ne more povedati, to je stvar tvojega srca.
