Kdo bo še hodil v službo? Včasih si zjutraj spil kavo, pograbil torbo in šel v službo. Zvečer si se pritoževal nad šefom, na petek čakal kot na odrešitev, in ob nedeljah imel eksistencialno krizo. Danes? Tvoj šef je lahko chatbot, tvoje delo pa čez noč postane funkcija v API-ju. Lepo pozdravljeni v času, ko ne izgubljamo samo služb, ampak tudi občutek, zakaj sploh delamo.
Nekoč smo se bali, da nas bodo zamenjali tujci, potem cenejša delovna sila na drugem kontinentu, danes pa nas (morda) nadomešča to, kar smo si izmislili sami – algoritmi, ki nimajo dopusta, bolniške in ne potrebujejo motivacijskih govorov ob ponedeljkih. Torej – kdo bo še hodil v službo?
Služba je bila dolgo časa več kot le vir prihodka. Bila je status, bila je identiteta, bila je (če si imel srečo) tudi nekaj, kar si rad počel. Vprašajte svojega dedka, kdaj je šel prvič na dopust. Morda vam bo rekel, da šele po upokojitvi. In zdaj? Generacija Z si želi delati štiri dni na teden – če že mora.
A zdaj prihaja realnost, kjer morda ne bomo delali niti toliko. Ne zato, ker nočemo. Ampak ker za to ne bo potrebe. Kdo bo še hodil v službo?
Bill Gates danes mirno pove, da delo ni naravna človeška potreba, temveč rezultat zgodovinskega pomanjkanja. Ko to pove človek, ki je z delom ustvaril imperij, se svet za hip ustavi. Če človek, ki je gradil prihodnost, zdaj pravi, da v njej ne bomo več delali – kaj potem?
To ni le tehnološka dilema. To je družbeni preobrat.
In prav tukaj, nekje med optimizmom in izgubo smisla, med avtomatizacijo in nostalgijo po “pravem delu”, se začne resnična vsebina te kolumne.
Ko ti Bill Gates pove, da nisi bil ustvarjen za delo
Ne, to ni motivacijski citat s TikToka. To je izjavil Bill Gates – človek, ki je desetletja gradil svet, kjer se dela več, hitreje in s čim manj človeških napak. In zdaj pravi: “Ljudje nismo bili ustvarjeni za delo.” Če ti to reče človek, ki je s svojo delovno etiko redefiniral pojem produktivnosti, veš, da nekaj ni več kot je bilo.
Gates namiguje, da je delo pravzaprav “artefakt pomanjkanja”. Delo obstaja zato, ker svet ni imel dovolj zdravnikov, voznikov, kmetov, učiteljev. Ampak če imaš zdaj sistem, ki zna programirati, diagnosticirati raka, učiti matematiko in pisati pesmi za poročne govore – ali še kdo mora delati? Torej – kdo bo še hodil v službo?
Ali pa še bolj brutalno vprašanje: kdo bo dovolj dragocen, da bo še lahko delal?
Umetna inteligenca ne dela za nas – dela namesto nas
Zadnjih nekaj let smo živeli v kolektivni iluziji, da bo umetna inteligenca “povečala naše sposobnosti”. Lep PR. Bolj resnično je tole: AI postaja boljši v opravljanju stvari, za katere smo mislili, da so naše unikatne sposobnosti.
Pisanje? Check.
Programiranje? Check.
Oblikovanje oglasov za Instagram, z uporabo barvne palete, ki bo sprožila serotoninski val pri milenijcih? Double check.
Zdaj si predstavljaj, da si grafični oblikovalec z desetletnimi izkušnjami. Vsak piksel ti diši po estetiki. Ampak potem pride nekdo in v ChatGPT napiše: “Naredi retro-futuristični vizual za oglas v stilu 80-ih s fontom kot pri Stranger Things in malo cyberpunka“. In AI mu to izpljune v 30 sekundah.
Brez sestanka. Brez moodboarda. Brez tebe.
Boj med “neprecenljivim” in “zamenljivim”
Ne gre več za to, kaj znaš. Gre za to, kaj znaš, kar umetna inteligenca še ne zna – ali ne zna dovolj dobro. To pa pomeni, da bodo vredni tisti ljudje, ki znajo:
- postavljati prava vprašanja,
- povezovati točke med tehnologijo in ljudmi,
- razumeti kontekst, kulturo, empatijo.
Vse ostalo? Algoritem.
Nekoč si moral znati – danes moraš imeti razlog, zakaj sploh obstajaš v procesu.
“Nove službe bodo prišle.” Res?
Vsakič, ko kdo omeni, da bo umetna inteligenca ukinila delovna mesta, se oglasi tolažilni glas iz Silicijeve doline: “Vedno, ko je prišla nova tehnologija, so nastala nova delovna mesta.” Ja, ampak s pomembnim dodatkom: ponavadi ne za iste ljudi.
Kdo je pripravljen na to novo realnost?
Kdo ve, kako bo videti služba prihodnosti?
Bo to “prompt engineer”, ki zna iz ChatGPT-ja iztisniti boljšo vsebino kot 15-članska ekipa copywriterjev?
Bo to terapevt za AI, ki rešuje etične dileme robotov?
Ali pa bo to človek, ki razume kulturo – ker umetna inteligenca razume jezik, a še ne razume ironične distance slovenske pasivno-agresivne komunikacije.
Kaj pa družba brez dela?
Ustavimo se za trenutek in pomislimo: kaj pomeni družba, kjer 70 % ljudi ne dela? Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak ker ni potrebe.
Kdo jim bo dal smisel?
Kdo jim bo dal dohodke?
In kaj bo počel človek, ki je celo življenje meril svojo vrednost skozi produktivnost?
Gates pravi, da bomo imeli več prostega časa. Morda. A prosti čas ni sreča. Prosti čas brez strukture, skupnosti in občutka, da te nekdo potrebuje – to je lahko pekel v udobnem fotelju.
Osebna AI kot novi “jaz”
V prihodnosti bomo imeli svoje osebne umetne inteligence. Tvoje AI bo poznal tvoj okus, tvoje navade, tvoje misli. Bo tvoj osebni asistent, tvoj kreativni partner in – če si zares osamljen – celo tvoj terapevt in virtualni partner.
Vprašanje je: če AI zna bolje svetovati, bolje pisati in te bolje razume – ali še rabiš druge ljudi?
To je točka, kjer tehnologija ne poseže več samo v ekonomijo. To je točka, kjer začne na novo pisati človeško izkušnjo.
Zadnja misel (zaenkrat še človeška)
Lahko si optimist. Lahko si tehnopesimist. Lahko pa si realistični eksistencialist, ki razume, da se svet radikalno spreminja in da stari odgovori ne delujejo več.
Največja napaka, ki jo lahko naredimo zdaj, ni, da se ne naučimo novega orodja. Največja napaka je, da mislimo, da lahko še naprej igramo staro igro z novimi pravili.
Morda res prihaja svet, kjer delo ne bo več obveza. A do takrat je morda dobro razmisliti:
Kdo si, ko te tvoje delo ne definira več?
Jan Macarol
(Človek, ki še vedno tipka sam, ker ima rad vonj po kavi in rahlo frustracijo ob brisanju odstavkov)
