Rojen v Franciji, delujoč po celem svetu in živeč v Sloveniji. Kris Kylven je producent, didžej in elektronski bobnar. Že skoraj dve desetletji se ukvarja z različnimi žanri elektronike vse od goth industriala, preko psy tranca do tehna ter izvajanja glasbe v živo.
Trende v elektronski glasbi Kris Kylven ustvarja, jim ne zgolj sledi. Z Bojanom Vukič Zwookom sta ustanovila skupino KaliWood, s pomočjo katere bosta dogodkom psy trancea pridala neko novo dimenzijo.
Kako je elektronika postala tvoja strast?
Že od malih nog. Imel sem strica, ki je delal na ladji. Vsakič, ko se je odpravil na pot, mi je dovolil uporabljati zelo dobro zvočno opremo ter vinilke. Tako sem bil izpostavljen glasbi Kraftwerkov, Vangelisa … Bil sem tudi velik ljubitelj filma Star Wars. Že od malih nog sem bil izpostavljen tudi filmski glasbi. Na voljo so mi bile plošče skupin, kot so Led Zeppelin, Black Sabbath kot tudi James Brown, The Doors, pa tudi babičine vinilke klasične glasbe, kot je Johann Strauss, na katere sva plesala valček. Že v zelo zgodnjem otroštvu sem tako pridobil neke vrste glasbeno širino, ki me spremlja vse do danes. Radia nismo imeli. Užival sem v svetu vinilk svojega strica, za katere sem predano skrbel. Zwooku je zelo všeč John Carpenter, saj je vse počel sam. Od produkcije, režije, do glasbe. Kar počne tudi David Lynch. Obstaja nova generacija ljudi, ki zmore opravljati in združevati več ustvarjalnih področij hkrati. Prav s tem združevanjem se z Zwookom poigravava v najinem novem projektu KaliWood. Je ime naše nove skupine, ki bo izvajala sete v živo na party-jih, ki jih bomo tudi sami organizirali.
Slovenija je tvoja ustvarjalna in lokacijska baza. Kako se je to zgodilo?
Pred tem sem deset let živel in ustvarjal na Finskem. Spoznal in sodeloval sem s skupinami, kot so Him, The 69 Eyes … Moja sostanovalka je bila takrat Slovenka in nekem trenutku mi je predlagala, naj se odpravim na turnejo po Sloveniji in Balkanu, saj je scena tu dovolj dobro razvita. Ideja se mi je zdela dobra. Moja menedžerka mi je organizirala turnejo. Ostalo je zgodovina. Že nekaj dni po mojem prihodu v Slovenijo sem spoznal svojo sedanjo partnerko in mater svoje hčere. Od tega je že sedem let. Zelo kmalu sem spoznal sem tudi Zwooka. Tisti dan je ostal zapisan v mojem spominu za zmeraj, saj sem vrtel glasbo kljub neznosni bolečini, ki sem jo čutil po tetoviranju. S svojo partnerko sva si namreč omislila enake tetovaže na področju trebuha, za katerega je znano, da zelo boli. Zwooka sem spoznal v družbi dobre glasbe, bolečine in odlične energije, ki naju spremlja še dandanes. Nikoli ne bom pozabil najinega srečanja.
Glasbo dojemam kot kolaž, kot slikarsko mojstrovino, kjer dodajaš različne barve, v mojem primeru zvoke, da bi naredil neko stvaritev, ki se bo ljudi dotaknila.
Kaj je potrebno za dobro sodelovanje med didžeji?
Pred časom sem bil veliko bolj naklonjen produkciji glasbe in tehno glasbi. S trance-om in psytrance-om se nisem toliko ukvarjal, kljub temu, da mi je DJ mag nadel nadimek Motorhead of Psytrance. A druženje z Zwookom me je vedno bolj klicalo v te vode. Z leti sva ugotovila, da imava enak okus glede izbora glasbe in pogleda nanjo. Bila sva fana drug drugega in kmalu sva postala prijatelja. V času najinega druženja se je spremenila tudi tehnologija. Sodelovanje in ustvarjanje je sedaj zaradi tega veliko lažje.
Kakšen je “postopek” ustvarjanja glasbe zate?
Glavna je ideja. To moraš najti. Če si vizualiziraš, kaj želiš z glasbo doseči, potem lahko narediš odličen komad. Prav zaradi tega rad posežem po remiksih, saj je originalna ideja že prisotna. Tej pa dodam nek svoj pečat. Z leti je težko dobiti res dobro idejo. Delanje glasbe je kot kuhanje. Držim se pravila, da z dodajanjem novih elementov glasbo obogatim, kot to lahko storimo z začimbami pri kuhi. Glasbo dojemam kot kolaž, kot slikarsko mojstrovino, kjer dodajaš različne barve, v mojem primeru zvoke, da bi naredil neko mojstrovino, ki se bo ljudi dotaknila.
Praviš, da si elektronski bobnar. V čem je razlika med elektronskim in »standardnim« bobnarjem?
Ko postaviš bobnarja za elektronski bobnarski set, ugotoviš, da ga igrajo s težavo. Imel sem srečo, da sem pri svojem delu sodeloval z odličnimi bobnarji. Večina jih je svojemu talentu in veščini navkljub le s težavo spremljala ritem stroja. Pri elektronskih bobnih ni prisotna organska vibracija bobnov. Biti moraš zelo točen in natančen pri igranju. “Standardni'” bobni igrajo tebe. Vedno se lahko priključiš na njihovo frekvenco. Na nek način lahko goljufaš, prilagodiš ritem trenutni situaciji. Elektronski bobni so v tem pogledu neizprosni. Vedno moraš biti točen. Na elektronskih bobnih si lahko sprogramiraš veliko različnih zvokov činel, različnih bobnov … ki jih potem lahko uporabiš v svojih setih, kar ti da neke vrste širino.
Sodeloval boš z Benom Watkinsom iz legendarne zasedbe Juno Reactor, ki je med drugim zakrivil tudi glasbo zadnjih dveh delov kultne triologije Matrix. Kako je do sodelovanja prišlo?
Najine poti so se že vrsto let križale na delovnem področju, vendar ga nisem osebno poznal. Spoznal sem ga, ko sem delal remiks njihove uspešnice. Ta mu je bil zelo všeč. Poklical me je po telefonu in končala sva pogovor dobro uro kasneje. Vmes sva se pogovarjala o glasbi. Katera nama je všeč, katere basiste ceniva, katere basovske linije delujejo in kdaj … Kasneje sva se srečala in iz tega se je rodilo sodelovanje. Tako ga bom spremljal na Poljskem z njegovim projektom Juno Project, pred tem pa se bo Ben ustavil v Gromki na Metelkovi na prvi marčevski dan.
Napoved dogodka si lahko ogledate tukaj.
Nosi sodelovanje z Juno Reactor še dodaten pritisk?
Zame je to izziv. Glasba je zelo kompleksna. Gre od tehna, industriala prek trance-a do klasičnih vložkov. Je tudi zelo zahtevna za bobnarja, saj moraš biti nenehno prisoten in točen. Pri Juno Reactor me navdušuje ravno zanimiva mešanica glasbenih žanrov. Predvsem me veseli, da sem spoznal Bena in da sva postala prijatelja.
Obstaja filozofija trance glasbe in če, kakšna je?
Sam nisem bil nikoli hipi. Sem roker po duši. Na odru mi je pomembno, da igramo usklajeno in z veliko energije. Pogosto se naši poslušalci obnašajo, kot da so na rock koncertu in ne na partyju. Zwook ima lepo misel glede tega, ki pravi, da je prvi zvok, ki ga slišimo v življenju, bitje materinega srca. Ritem nas tako že v maternici pomirja. Ples je tudi izraz, ki je vsakemu posamezniku lasten. Ko plešeš s srcem, se na nek način pogovarjaš sam s seboj. Je neke vrste avto-terapija. Vprašanje, s katerim se ukvarjamo vsi glasbeniki, je, kako ustvariti glasbo, ki bo ljudi prepričala in jih pripravila do plesa. Ples in ritem sta bila prisotna v naši kulturi že mnogo pred jezikom in sta služila kot sredstvo komunikacije med nami.
