Kuhinje sveta – Turčija

Turčija leži na azijsko evropskem prepihu in zato je tudi hrana tam raznolika in z vseh vetrov. Na obloženi turški mizi se tako prepletajo vplivi Azije, Srednjega Vzhoda in Balkana. Okoli Črnega morja so pogosto na jedilniku ribe, jugovzhodni del slovi po kebabih in baklavi, na zahodnem delu pa je osnova olivno olje. Osrednje sestavine turške kuhinje so jagenjček, govedina, piščanec, ribe, jajčevci, zelena paprika, čebula, česen, leča, fižol in paradižnik. Med oreščki največ uporabljajo pistacije, mandlje, orehe, kostanj in lešnike, med začimbami in zelišči pa črni poper, kumino, peteršilj, papriko, meto, origano, rdečo papriko in timijan. Pomemben del turške kulinarike je tudi jogurt, ki je dobra spremljava skoraj vsem mesnim in zelenjavnim jedem. Izven mest jogurt pogosto uživajo z rižem ali kruhom. Ayran, ena izmed pomembnih turških pijač je narejena iz jogurta, ki najde svoje mesto tudi v tortah in celo v nekaterih vrstah juhe.

Vroče poletje prinaša lažjo hrano

Tipični turški zajtrk je sestavljen iz sira, masla, oliv, jajc, paradižnika, kumar, marmelade, medu in kajmaka. Prav tako med ”jutranjo” hrano spadajo pikantna turška klobasa, imenovana Sucuk in nekatere vrste juhe. Menemem je jed iz paradižnika, zelene paprike, olivnega olja, čebule in jajc. Zajtrk pa ni pravi brez turškega čaja. Glavni obrok v dnevu se spreminja tudi glede na letni čas. V vročem poletju se kulinarika prilagodi temperaturam in tedaj domačini najpogosteje jedo obrok iz popečene zelenjave (pogosto jajčevcev) ali krompirja, zraven sodijo jogurt, paradižnikova omaka, sir in kumarice, kot sladica pa melone, lubenice in poletna halva ki je manj sladka in močna kot običajno. Tipični obrok se sicer prične z juho, ki je servirana topla ali hladna. Piščančja juha z mandlji, zeljna juha in jogurtova juha so le nekatere izmed njih. Glavni obrok pogosto sestavljajo zelenjavne jedi, pri katerih uporabljajo vse vrste zelenjave. Dolma je izraz za polnjeno zelenjavo, ki lahko vsebuje meso ali ne- pogosto gre za dolmo iz listov grozdja, v katerih so čebula, bučke, jajčevci, paradižnik in paprika. Med jajčnimi dobrotami je zanimiva tista, ki je pripravljena iz jajc, jogurta in olivnega olja. Med mesnimi jedmi pa ne gre brez kuhanega jagenjčka, ki mu včasih dodajo zelenjavo in limonin sok. Zraven sta pri glavnem obroku običajno prisotna še riž ali bulgur.

Hitra hrana po turško

Čeprav tuje restavracije s hitro hrano tudi Turčiji niso prizanesle, se domačini še vedno najraje zatekajo k domači hitri hrani, kot sta kofta ali doner. Kofta so mesne kroglice, običajno iz govedine ali jagenjčka, z začimbami in/ali čebulo. Meso je zmešano z rižem, bulgurjem, zelenjavo ali jajci v gladko maso. Razvile so se tudi vegetarijanske različice, ki so iz ribe ali zelenjave in te so zelo priljubljene v Indiji. Mesne kroglice nato popečejo ali ocvrejo, nekje jih še prej marinirajo in postrežejo s pekočo riževo omako. Doner kebab pa je tudi pri nas dobro poznan in originalni je ponavadi narejen iz mesa jagenjčka, čeprav ga vedno bolj pogosto nadomešča piščančje meso. V Turčiji doner kebab pripravijo že zgodaj zjutraj in zadnjega servirajo do konca popoldneva. Po svetu so to jed prilagodili, vključili vse vrste mesa, nekje dodali ocvrt krompirček ali humus, drugje pa so ga priredili kar v obliko pice.

Jej sladko in govori sladko …

… pogosto pravijo Turki. Brez sladice v Turčiji nikakor ne gre in sladica si tu vsekakor zasluži to ime, saj se zdi, da so uporabljene količine sladkorja enormne. Na prvem mestu vedno in povsod je baklava, narejena ali iz pistacij ali iz orehov. Med mlečnimi sladicami so pogosto na mizi rižev puding, sladek želatinast mlečni puding ali puding s sladoledom in dodatno sladkan s sladkim sirupom. Nekatere tradicionalne turške sladice bazirajo na sadju, ki ga kuhajo v loncu ali pečici skupaj s sladkorjem in cimetom, nato sladico ohladijo in servirajo z orehi, pistacijami ali kajmakom. Najbolj preprosta sladica je posušeno sadje, kot so fige, rozine in marelice. Naj bo sladica bolj ali manj izdatna, vedno ostane prostor za pravo turško kavo, na dnu katere se skriva presenečenje. A za branje kavnih usedlin je potrebno k pravi turški gospodinji in obisk Čopove ne bo dovolj.