Za številne so Trumpove izjave o 60 % carinah še ena "predvolilna" provokacija. A ko enkrat preberete "Mar-a-Lago akord", vas mine smeh. V ozadju je namreč strategija, ki bi lahko korenito preoblikovala svetovni finančni sistem – in Ameriko pognala tja, kamor doslej niso segli niti Latinoameriški populisti.
Ko nekdanji predsednik ZDA Donald J. Trump napove novo gospodarsko doktrino, svet pogosto odpiše njegove besede kot teater za volilno bazo. Toda v ozadju naj bi obstajalo dejansko strateško besedilo – neuradno poimenovano “Mar-a-Lago akord” –, ki razgrinja načrt za celostno prestrukturiranje svetovnega gospodarskega reda.
Dokument, ki ga je pripravila skupina okoli ekonomista Stephena Mirana, razkriva trojni načrt: devalvacija dolarja, množična uvedba carin in restrukturiranje ameriškega dolga – vključno z idejo o 100-letnih obveznicah z minimalnim kuponom. Če to zveni kot ekonomska različica “Mad Maxa”, niste edini, ki si manejo oči.
Ideološki obrat: Amerika kot država v razvoju?
Strategija bi lahko pomenila zgodovinski obrat, kjer ZDA – dolgočasno epicenter globalnih financ – začnejo uporabljati taktike, ki so običajno lastne državam v razvoju: devalvacija, protekcionizem, restrukturiranje dolga.
Zamislite si naslednji scenarij: ZDA bi po tej logiki zavestno oslabele dolar, uvedle protekcionistične carine, hkrati pa prepričale tujino, naj ameriške dolgove zamenja za ultra dolgoročne obveznice. V teoriji bi tako Washington “zamrznil” svoje obveznosti, izvoz pa bi bil zaradi šibkejšega dolarja spet konkurenčen.
Toda težava je očitna: poskusi simultane devalvacije in krepitve dolarja preko carinskih ukrepov so si v osnovi protislovni.
Dolarjeva past: paradoks svetovne rezervne valute
Jedro te strategije temelji na kritiki statusa dolarja kot globalne rezervne valute. Miran trdi, da ta status škodi ameriški industriji, saj umetno zvišuje vrednost dolarja, kar ameriške izdelke naredi dražje in manj konkurenčne. A ironija je očitna: ta isti status omogoča Ameriki življenjski slog, kjer lahko uvaža realne dobrine v zameno za “digitalne dolarske obljube”.
Če bo Amerika ta privilegij zavrgla – ali pa bo svet sam izgubil zaupanje vanj –, bodo posledice globalne. Vključno z višjimi obrestnimi merami za ameriške obveznice, izgubo likvidnosti in morebitno krizo zaupanja v ameriški fiskalni sistem.
“Carinska vojna 2.0”: zdaj tudi z moralno kategorizacijo držav
Eden najbolj presenetljivih elementov strategije je predlog uvedbe globalnega “socialnega kreditnega sistema”: države, ki sledijo ameriškim interesom – od plačevanja NATU do spoštovanja ameriškega intelektualnega lastništva – bi prejele privilegije pri dostopu do trga, nižje carine in druge ugodnosti. Preostali svet? Naj se pripravi na “discipliniranje”.
To pomeni, da bi se trgovinski odnosi spremenili v moralne: sodeluj z nami, ali pa plačaj davek za svojo neposlušnost. Čeprav ZDA že dolgo uporabljajo ekonomske vzvode za dosego geopolitičnih ciljev, bi ta sistem pomenil institucionalizacijo te prakse.
Zadolženi imperij
A morda najbolj alarmanten del dokumenta je predlog o prestrukturiranju dolga: izdajanje “century bonds”, obveznic s 100-letno zapadlostjo in minimalnim kuponom. To je jasen znak, da želi Washington znižati svojo trenutna bremena – in jih prestaviti na prihodnje generacije.
V ekstremni različici dokument celo omenja možnost neizplačevanja obresti tujim imetnikom ameriških obveznic. Z drugimi besedami – tehnična plačilna nesposobnost.
ZDA, ki so v preteklosti učile svet o odgovorni fiskalni politiki, zdaj koketirajo z možnostjo, da bi namerno ne spoštovale svojih dolžniških obveznosti – nekaj, kar bi bilo pred desetletjem nepredstavljivo.
Nova doktrina ali obupni ukrepi?
Mar-a-Lago akord ni uradni dokument Bele hiše, temveč zasnova. A če ga beremo kot programsko izhodišče prihodnje administracije, razkriva globoko negotovost znotraj ameriškega sistema.
Namesto samozavestnega imperija se razkriva slika države, ki je pripravljena žrtvovati globalno zaupanje, da bi preživela lastno fiskalno krizo. To ni manifest moči – temveč dokaz, da je imperij na točki, ko zaupa le še v šok terapijo.
Trije koraki Trumpove gospodarske strategije – Mar-a-Lago akord: kako naj bi Amerika ponovno “postala velika”
Za vse, ki se sprašujete, kaj točno je v ozadju Trumpovega gospodarskega “carinskega ognjemeta”, je odgovor precej jasen – in zaskrbljujoč. Njegova ekipa naj bi pripravila strategijo v treh korakih, ki jo nekateri imenujejo “Mar-a-Lago akord”, po njegovem znanem floridskem posestvu. Gre za poskus reševanja globoke fiskalne in industrijske krize ZDA z metodami, ki jih poznamo predvsem iz Latinske Amerike, ne iz Washingtona.
1. Devalvacija ameriškega dolarja
Trump hoče, da dolar postane šibkejši. In to ni napaka v tisku.
Zakaj? Ker močan dolar pomeni, da so ameriški izdelki na svetovnem trgu dražji – in to škodi domači industriji. Če je dolar predrag, potem je nemški stroj cenejši od ameriškega, pa čeprav je narejen v Louisiani. Ideja je, da bi z umetno oslabitvijo valute (beri: “zbijanjem vrednosti dolarja”) ameriški izvoz postal bolj konkurenčen.
To sicer deluje – a običajno v državah, kjer imajo ljudje precej nižje prihodke in nižji življenjski standard. V primeru ZDA bi to pomenilo uvoz inflacije: cene uvoženih izdelkov bi eksplodirale, od iPhonov do banan. V tem kontekstu gre za gospodarsko samopohabljanje z namenom terapevtskega učinka.
2. Masovne carine na uvoz – ne samo iz Kitajske, ampak iz vsega sveta
Če nekaj ni “Made in USA”, naj bo dražje. In če s tem udarimo tudi lastne zaveznike – škoda.
Trump želi uvesti carine na izdelke iz Kitajske – kar ni novo. A v “Mar-a-Lago akordu” naj bi šel še dlje: uvozne dajatve naj bi uvedel tudi za izdelke iz Evrope, Mehike, Kanade, Japonske … praktično celega sveta. Zakaj? Ker Kitajska najde obvode – pošlje izdelek v Mehiko, ta ga rahlo predela in – voila – brezcarinski hamburger na krožniku Američana.
Da bi to preprečili, naj bi carine postale globalne, odvisno pa bi bile tudi od tega, kako “prijazna” je neka država do ZDA – in tukaj vstopi ideja nekakšnega “mednarodnega bonitetnega sistema za države”. Če plačuješ v Natu, spoštuješ ameriške patente in ne maraš Rusije – si “kul” in plačaš manj. Če ne? Povej bogatašem, naj si pripravijo denarnice.
3. Prestrukturiranje ameriškega dolga: 100-letne obveznice in “čarovniški triki z obrestmi”
Ko ne moreš več plačati dolga, ga pač raztegneš čez sto let. Naj skrbi naslednje generacije.
ZDA imajo več kot 34 bilijonov dolarjev dolga. In to je težava. Obresti so vse višje, dolg se kopiči. Rešitev? Izdajanje “century bonds”, torej državnih obveznic s 100-letnim rokom. Če država danes izda takšno obveznico z zelo nizko obrestno mero, bo ta obrok v prihodnosti relativno majhen – danes pa si malce oddahne.
Težava? Tujina bo to opazila. In morda reče: “Hvala, ne hvala.” Kdo bi si želel posoditi denar nekomu, ki mu ga bo vrnil šele čez sto let? In še to, če boš imel srečo. To ni strategija rastočega imperija – to je rešitev, ki jo običajno ponudi bankrotirani stric, ki prosi za premostitveno posojilo.
Zaključek: kriza v treh dejanjih
- Gospodarska realnost: ZDA se zavedajo, da dolgotrajna deindustrializacija, rast dolga in odvisnost od globalnega zaupanja niso vzdržni.
- Geopolitični obrat: Trumpova ekipa verjame, da bo moč mogoče povrniti z agresivnim redefiniranjem pravil igre.
- Finančna krhkost: svet vidi, kar Američani morda še nočejo priznati – da so ZDA tik pred tem, da izgubijo svoj najmočnejši adut: status zaupanja vrednega stebra svetovnega reda.
Če se bodo ZDA res odločile za pot “Mar-a-Lago akorda”, bo to pomenilo konec obdobja dolarja kot svetovne valute – in začetek sveta, kjer bosta moč in valuta ponovno ločena.
Kripto Trump plan – 2025
Ko združimo vse ključne elemente »Kripto Trump Plana« – od sistematičnega napada na ameriško centralno banko in tradicionalne monetarne institucije, do uvajanja carin, ki ustvarjajo inflacijske pritiske, ter neposrednega finančnega vpletanja v decentralizirane projekte – se pred nami sestavi presenetljivo koherentna slika. V njej ni več jasno, kje se konča politika in začne finančni interes, ali obratno. V tem kontekstu se vse pogosteje postavlja hipoteza, ki je bila še pred leti povsem nepredstavljiva: ali Trump dejansko načrtno destabilizira ameriški dolar? In to ne kot stranski učinek svojih ukrepov, temveč kot jedro strategije, ki naj bi Ameriko osvobodila »centralnega finančnega jarma« in jo potisnila v novo decentralizirano monetarno prihodnost – z Bitcoinom kot alternativno rezervno valuto, katere velik del je (naključno ali ne) v lasti Trumpovih podjetij in zaveznikov.
Če bi ta hipoteza držala – da bivši predsednik ZDA aktivno spodkopava zaupanje v dolar, da bi utrdil lastni kriptoimperij – potem ne govorimo več le o netradicionalni ekonomski politiki, temveč o monetarni subverziji brez primere v moderni zgodovini. Tak scenarij bi pomenil ne zgolj konec dolarskega svetovnega reda, temveč tudi začetek obdobja, kjer se moč naroda meri v lastništvu strežnikov, hash rate-ov in decentraliziranih žetonov. To bi bil prehod iz fiat hegemonije v kriptografski tribalizem – s predsednikom kot največjim »validatorjem« novega sveta. Če tewmu dodamo javni — Mar-a-Lago akord, potem vse skupaj dobi smisel.
Zaključek: konec iluzije in začetek velike preureditve? Mar-a-Lago akord
Če je bila dolga desetletja moč ZDA zasidrana v kombinaciji vojaške premoči, mehke diplomacije in neomajnega zaupanja v dolar kot temelj svetovnega gospodarstva, potem “Mar-a-Lago akord” deluje kot poskus zadnjega resetiranja sistema, ki poka po šivih. Ne gre več za običajno spremembo politike preko Mar-a-Lago akord, temveč za odmik od dogovorjenih pravil, na katerih temelji globalni red po drugi svetovni vojni – od Bretton Woodsa do WTO.
Trumpova domnevna strategija – pa naj jo vodi iz osebnega prepričanja, političnega oportunizma ali finančne nuje – odpira Pandorino skrinjico: kaj se zgodi, ko velesila izgubi sposobnost živeti v skladu z lastnimi standardi? In še pomembneje: kako se na to odzove preostali svet?
Evropa bo morda še nekaj časa razmišljala, ali gre pri tem za prehodno anomalijo ali za novo stalnico ameriške politike. Kitajska, kot strateški rival, pa gotovo že kalkulira koristi in slabosti ameriške oslabitve ter načrtuje, kako utrditi juan kot globalno alternativo. In majhne odprte ekonomije, kot je slovenska? Te bodo še toliko bolj izpostavljene kapricam velesil in se bodo morale – kot vedno – znajti v svetovni igri, kjer pravila pišejo drugi.
A morda je prav v tem trenutku tihe panike in nelagodja tudi priložnost za iskreno vprašanje: ali je sistem, ki temelji na eni rezervni valuti, dolgoročno sploh še vzdržen? In če ni – ali bo prihodnja ureditev rezultat sodelovanja ali prisilne tranzicije, kakršno – s pridihom carin, dolgoročnih obveznic in valutaških iger – že piše Mar-a-Lago akord?
Trump v tej zgodbi ni le populistični akter. Morda je simptom. Morda je prvi, ki glasno izraža resnico, ki si je drugi še ne upajo izreči: da ameriško cesarstvo ni več tako trdno, kot je bilo. In če je imel Gorbáčov svoj perestrojko trenutek, ga morda zdaj – s carinami in inflacijskim tiskarskim strojem – doživlja tudi Washington.
Vprašanje je le, kdo bo po tej reformi še verjel, da dolar velja zares.
