Najbolj neuničljiv agent v sodobnem blockbuster vesolju se vrača – in to s pogledom, v katerem je več ranljivosti kot običajne neustrašnosti. Napovednik za "Misija Nemogoče – Zadnje maščevanje" ne obljublja le še ene porcije visokooktanskih pregonov, temveč tudi čustveno sklepno dejanje franšize, ki je s Tomom Cruisom rasla (in letela) že od leta 1996.
Z vsakim delom Misije Nemogoče je Tom Cruise kot Ethan Hunt stopnjeval mejo fizikalno možnega – a zdaj se zdi, da so največji pretresi notranji. Nov napovednik (uradno objavljen 7. aprila 2025) za zadnji del – Misija Nemogoče: Zadnje maščevanje – prikazuje temnejši ton, ki močno kontrira lahkotnosti zgodnjih nadaljevanj. Kamera je bolj zadržana, barvna paleta bolj hladna, glasba pa skorajda elegična. Vse skupaj deluje kot počasno slovo, ki si ga Ethan Hunt (ali Tom Cruise?) piše sam.
McQuarrie očitno stopnjuje vse, kar je postavil v prejšnjih treh filmih – od tajnih družb do identitetne zmede. Vendar se tokrat prvič zdi, da ne gre več le za rešitev sveta, ampak za reševanje samega sebe.
Tom Cruise: še vedno v zraku, a z nogami bližje tlom
Cruise ostaja eden redkih igralcev, ki s telesno predanostjo in (verjetno tudi norostjo) ustvarja prizore, ob katerih občinstvu zastane dih. Ja, v napovedniku spet skoči z motorjem v prepad. Seveda. A bolj kot to v oči pade njegov izraz – resnost, skoraj melanholija. Čeprav Hunt še vedno teče (seveda), je videti, kot da se v tem teku skriva nekaj drugega kot samo naloga – morda kesanje, utrujenost, dvom. Tudi to bomo doživeli v Misija Nemogoče: Zadnje maščevanje.
V enem ključnem trenutku napovednika zre neposredno v kamero (ali pa v samega sebe?) in reče: “Vse, kar sem bil, me je pripeljalo sem.” Ta vrstica bi lahko zvenela banalno, če ne bi bila zasičena z dvema desetletjema odločitev in posledic.
Estetika: svet v razpadu, estetika v nadzoru
Vizualno film očitno ostaja zvest svoji estetiki – realni lokaciji, impresivne kulise, brez odvečnega CGI-ja. Čeprav imamo vse klasične sestavine: vlaki, helikopterji, podzemni prehodi, razbite stavbe – McQuarrie in ekipa ohranjajo presenetljivo čist vizualni jezik. Vse deluje bolj zrelo, bolj pretehtano, manj “look-at-me” kot denimo pri Fast & Furious.
Zvokovni dizajn v napovedniku je razred zase. Tisto znano ta-ta… ta-ta iz originalne glasbene teme zdaj prihaja iz ozadja, iz teme, skoraj kot srčni utrip, ki se upočasnjuje. Vzbuja nelagodje. Ne zaradi nevarnosti, ampak zaradi občutka, da se nekaj končuje.
Igralska zasedba: močna, a ne razmetana
Kljub impozantni zasedbi (Hayley Atwell, Ving Rhames, Simon Pegg, Angela Bassett, Esai Morales…) trailer pametno ne razkrije preveč. Tudi v dialogih ni klasične “zgradili smo nekaj, kar lahko uniči svet” strukture, ampak se več govori o zaupanju, izdaji, izbiri. In to daje upanje, da bo film morda le presegel lastno formulo.
Zaključek: zadnji skok… v globino
“Misija: Nemogoče – Zadnje maščevanje” po napovedniku ni samo še ena eksplozivna vožnja na steroidih. Če nas film ne zavede s pretirano sentimentalnostjo ali lastno veličino, bi lahko dobili tisto redkost v sodobnem akcijskem žanru: resnično dostojanstven zaključek.
Seveda, še vedno bomo škripali z zobmi med prizori, kjer Cruise visi z letala. Ampak če trailer drži, bo tokrat najhujša grožnja za Ethana Hunta – on sam.
In morda zato ta misija… končno ni nemogoča. Je pa – osebna.
