Sprehod po Murski Soboti, domačini svojemu mestu pravijo kar Sóbota, bomo najbrž pričeli nekje okrog gradu, v gosti senci razkošnega mestnega parka, kamor se poleti hodijo hladit mamice z otročki, med šolskim letom pa postane priljubljeno zbirališče šolarjev in mimogrede lahko na bližnji klopici opazimo zaljubljeni parček ...
V parku gremo mimo gradu s pokrajinskim muzejem, ki se ponaša s posebnim priznanjem Evropskega muzejskega foruma, dobljenim leta 1999 za stalno razstavo, ki govori o življenju ob Muri skozi zgodovino. Nedavno se je v grajske sobane naselila še mladina, ki je starodavnim zidovom vdihnila svež zagon. Mladinski informacijski in kulturni klub (MIKK) je edini v regiji, tako pravi – jo sami, ki skrbi za mlade na področju kulture, informacij, neformalnega izobraževanja in mednarodnih mladinskih izmenjav, s svojim delovanjem pa poskuša spodbujati ustvarjalnost. Le streljaj od gradu, če prečkamo park, je Trg zmage, od nekdaj osrednje zbirališče Sóbočanov. V lepih dneh meščani radi posedijo na vrtu znamenite kavarne Zvezda, od koder lahko gredo peš po opravkih ali nakupih v mestno središče, kar pa ni več običajno zaradi poplave primestnih nakupovalnih središč. Žal je selitev mestnega dogajanja trend v vseh naših večjih mestih. Kljub vsemu smo izbrskali nekaj zanimivih lokalov, ki Sóboti dajejo mestni pečat. Morda velja omeniti Art Cafe, ki s prirejanjem umetniških razstav in glasbenih večerov ob sobotnih večerih mestu pričara dih evropskosti, ali čajnico Čaji in …, kjer lahko ob vonju pravega čaja za trenutek pobegnemo iz napetega vsakdana. Sicer pa mladi, ki ob koncih tedna zvečer po mestu iščejo zabavo, prisegajo na lokalčke na mestni tržnici, kjer lahko tudi pozno v noč dobijo kaj za pod zob. Hamburger ali burek ob dveh zjutraj pred spanjem menda hudo tekneta … Za boljši in resnejši obed se je treba odpeljati na obrobje, tudi to je, kot kaže, sindrom naših mest: namreč izginjanje dobrih gostiln iz središč. Ampak brez skrbi, Mure ne boste prečkali ne lačni ne žejni. Pravzaprav je med odličnimi tradicionalnimi vaškimi gostilnami, turističnimi kmetijami in vinotoči, posejanimi po vsej pokrajini, kar težko izbrati. Gotovo smo že vsi slišali za bograč, prekmursko gibanico, “bujto repo” ali krompirjeve žgance “dödöle” in lahko ste prepričani, da bodo vsepovsod, kjer jih boste poskusili, okusni, pa tudi nad domačim vinom ne boste razočarani. Prekmurci že od nekdaj slovijo kot dobri in gostoljubni gostilničarji. Domače vino poskusite v Vinotoču Lipič – Passero (Suhi vrh pri Fokovcih (02) 548 12 36), na Turistični kmetiji Tremel (Bokrači (02) 545 10 17) ali na Turistični kmetiji Ferencovih (Cankova (02) 540 11 17), in ne bo vam žal.
PO NAVDIH STRASTI NA OTOK LJUBEZNI
Kaj je v Prekmurju res vredno videti? Morda Ižakovce, značilno ravninsko vas, kjer vas gostoljubno povabijo na Otok ljubezni, ki ga je ustvarila narava na Muri. Na otoku, tako pravijo domačini, ljubezen še posebej “zažiga”, zato vam ponudijo ljubezenski napoj, ki starim in mladim pomaga pri uresničitvi najskritejših želja. Gotovo bo v tem nekaj resnice, saj si je tukaj uredila svoje kopališče tudi beltinska grofica Marija Zichy. V vročih dneh se je na grofičino povabilo rada sem zahajala hladit gospoda in najbrž bi nam skriti kotički lahko povedali marsikatero žgečkljivo zgodbico iz 19. stoletja. Tradicijo zaljubljenci ohranjajo še danes, menda je Otok ljubezni idealen zlasti za prepovedano ljubezen, pa tudi za tiste pare, ki ne morejo spočeti otrok. Pravijo, da na Otoku ljubezni seme bolje steče … V Ižakovcih gojijo tudi tradicijo “büjraštva”, to je utrjevanja Murinih brežin. Na Otoku ljubezni si lahko ogledate tradicionalni plavajoči mlin, preko reke pa vas popeljejo z brodom, kar je v sedanjem času tudi redko doživetje. V Muri se danes žal ni priporočljivo kopati, zato se je bolje nameniti v ene izmed toplic, najbolj znane so Moravske Toplice, kjer si lahko privoščite zdravilne kopeli v vroči termalni vodi ali mladostniške vragolije na številnih toboganih Term 3000.
ŠIROKA JE PREKMURSKA RAVNICA, VENDAR …
Če le utegnete, se zapeljite še do Lendave, mesta na tromeji med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko. Nad osemsto let starim mestecem kraljuje mogočni grad. Za mesto je značilno stoletno sožitje med katoličani, evangeličani in židi, ki so kraju vtisnili vsak svoj pečat. Obvezen je ogled sinagoge ob vznožju Lendavskih goric, ki je najpomembnejši arhitekturni spomenik lendavske židovske skupnosti, pa tudi evangeličanske cerkve in kapelice sv. Trojice z mumijo viteza Mihaela Hadika, ki je edina naravno ohranjena mumija v Sloveniji. Lendavčani skrbijo za ohranjanje tradicije, zlasti jeseni, v času trgatve, pripravijo številne prireditve, med njimi slovečo lendavsko trgatev. Popotniki, ki se naveličajo neskončne ravnice, lahko zavijejo na Goričko, potisnjeno v skrajni severovzhodni del domovine. Od Slovencev skorajda pozabljena dežela, na katero nas morajo, kako značilno, opozarjati tujci. V zadnjih letih so lepoto Goričkega odkrili predvsem Angleži in tam začeli kupovati kmečke domačije. Ravno zaradi pozabljenosti je gričevnata pokrajina ob avstrijski in madžarski meji ohranila neokrnjeno naravno in kulturno krajino, kar je v današnjem času prednost. Za zaščito te edinstvene dežele je ustanovljen Krajinski park Goričko, kjer morate obiskati Grad, največji grad pri nas. Ima menda toliko sob, kot je dni v letu. Na našem sprehodu po Prekmurju smo našteli res le drobec tistega, kar nam dežela štorkelj, zlatega žita in njeni ljudje ob navidez lenobni Muri lahko ponudijo. Kadar smo tam, je vredno raziskovati in poiskati še več. Vzdržljivejšim priporočamo pogled na ravnico tudi s kolesa. Prekmurje z Mursko Soboto je od osrednje Slovenije še vedno daleč, čeprav je od prestolnice oddaljeno le slabih 200 kilometrov. Vožnja do Maribora še nekako gre, po izstopu z avtoceste pa se preko Lenarta in Gornje Radgone kar pripravite na zastoje zaradi del na cesti in kolon tovornjakov. Z vlakom je vožnja sedaj sicer udobna, a za pot iz Ljubljane v deželo štorkelj in zlatega žita potrebujemo približno tri ure in pol.
