Naveličala sem se čakati!

Ne bom ti več pošiljala rezervnega sporočila, če slučajno prvega nisi prejel. Vem, da si ga.

Ne bom se več ukvarjala s tem, zakaj ne odgovoriš. Sprejela bo to in nadaljevala svoje življenje. Vem, da bi že zdavnaj morala prekiniti ta vrtiljak čustev, pa nisem znala iz začaranega kroga misli, ki so govorile, pošlji, pošlji, pošlji.

Sprašujem se, zakaj? Takoj je bilo jasno, da me ignoriraš. Zakaj sem mislila, da te bodo moje besede privabile iz brloga ignorance.

V mislih imam dovolj drugih misli. Nimam več časa razmišljati, zakaj si me ignoriral.
Zdaj, ko končno vidim realno sliko, vidim svoje napake.

Vidim, da sem se ti prilagajala. Ko si se javil, sem v trenutku spremenila svoje načrte in obveznosti samo, da bi bila s teboj. Ti jih nikoli nisi.

Zdaj vem, da bi te morala zavrniti, če bi imela dan poln obveznosti. Ne bi se več tako trudila, da bi si vzela čas zate. Še posebej, ker si večkrat na koncu preklical načrte. Ne bom ti več dala možnosti, da me razočaraš.

Nehala se bom ukvarjati s tvojimi miselnimi igrami. Verjetno ti ne bo nič jasno, saj si navajen, da od mene dobiš vse, kar želiš, ne da bi ponudili karkoli v zameno. Stop. Bodi z menoj ali odidi.

Končno sem se znebila občutka, da je z mano nekaj narobe, ker si me zadnje čase ignoriral. Vedno znova prideš nazaj. Znova in znova, da si napolniš ego.

Ne bom se več ukvarjala z mislijo nate, saj nikoli nisi pokazal niti kančka hvaležnosti, da sva, karkoli že sva bila. Želim biti z ljudmi, ki me spodbujajo, ne pa ponižujejo.

Ne bom se več zadovoljila z manj, kot si zaslužim. Nočem mogoče. Nočem slišati izgovorov. Sva skupaj ali nisva. Vmesne poti ni.

Pokaži svoje občutke ali pa me opazuj, kako odhajam. Nimam več potrpljenja, da bi ugotavljala, kaj hočeš od mene. Nočem se igrati bralca misli. Ne bom več rezerva. Ne bom več druga violina.

Veš, kje sem, kaj čutim, kdo sem. Nič drugega ti ne morem več povedati ali dati. Končno sem svobodna!