Goed onderwijs is niet alleen een kwestie van kennis, maar ook van betrokkenheid, gevoel en zelfveranderingsvermogen. Tegelijkertijd is het goed om in gedachten te houden dat zowel ouders als kinderen heel verschillend van elkaar zijn, waardoor het onmogelijk is universele richtlijnen op te stellen die voor iedereen succes garanderen. Uiteindelijk is het belangrijkste om een echt, oprecht en diep contact met het kind tot stand te brengen. Misschien lukt dit wel als je deze zes tips volgt over hoe je hardwerkende, niet-verwende kinderen kunt opvoeden.
Vzgajanje otrok gotovo ni lahko klaar. Tisti, ki jih še dat heb je niet, si ne morete voorstellen, kakšen je to proces. Če jih boste imeli v van de toekomst, lahko upoštevate teh 6 tips om hardwerkende kinderen groot te brengen die niet verwend worden.
V svojih mejah bodi konsistenten/-a.
Razumeti in čutiti svojega otroka ne pomeni, da mu smete vse pustiti. Postavljanje mej je nujen element vzgoje. Pomembno pa je, da ste pri mejah konsistentni in da otroku tudi razložite, zakaj te meje obstajajo in čemu služijo.
Spoštovanje drugačnosti
Vsi imamo kakšen predsodek ali dva, četudi nam je to težko priznati. Poskušajte svojega otroka naučiti, da spoštuje drugačne od sebe in jih poskuša razumeti ter jim dopusti biti takšni, kot so.
Bodi dober zgled.
Modelno učenje je princip učenja, ko opazujoči posluži podobnega vedenja, kot ga opazi pri drugih. Otroka se ne vzgaja zgolj s kaznijo, nagradami in razlago, temveč tudi z zgledom.
Bodi nežen/-a.
To ne pomeni, da lahko dopuščaš vsako obliko vedenja in da ne smeš postavljati mej. Nežnost tudi ne pomeni ugoditve vsake otrokove želje. Gre za odnos in kontakt, ki ga vzpostaviš z otrokom.
Ne kupi mu/ji vsega.
Otrok ne potrebuje nešteto igrač, najnovejše elektronske naprave in polno omaro oblek, ki jih nikoli ne bo oblekel/-a. Namesto, da otroku nenehno kupuješ materialne dobrine, se mu posveti v obliki izleta v naravo, branjem knjig ali pa pogovora o tem, kako je.
Ne skrivaj družinske zgodovine.
Ko je otrok še majhen, mu delno prikrojimo realnost tako, da mu določene informacije, ki jih še en bi mogel procesirati, prikrijemo. Ko pa otrok odraste, je prav, da mu družinske zgodovine ne prikrivamo več, saj mu v nasprotnem primeru lahko otežimo, da bi si odgovoril na določena pomembna vprašanja, ki bodo ključna v času njegovega osamosvajanja.
