Zakaj je prvi nagon poiskati nekoga, ki bi zapolnil praznino, ki jih čutimo znotraj sebe? Nekoga, ki bo zacelil rane? Odgovor boste našli v vašem odsevu v ogledalu?
V iskanju sreče pogosto naredimo temeljno napako, da naše notranje rane in praznine skušamo zaceliti s pomočjo drugih ljudi.
Mnogi se zatečejo k prepričanju, da jih lahko prisotnost druge osebe popolnoma osreči, napolni vrzeli in izbriše bolečino preteklih izkušenj.
To je zmotno prepričanje, ki lahko vodi v odvisnost od odnosov, kjer od drugih pričakujemo, da bodo igrali vloge, ki so v resnici naša lastna odgovornost.
V odnosih se pogosto zgodi, da ljudje nehote postanejo merilo sreče
To ustvarja tiho, a prodorno tekmovanje, kjer je ljubezen pogojena s primerjavami in tekmovanjem, namesto da bi bila neobremenjena in brezpogojna. Takšen način življenja ne vodi do pristnega zadovoljstva, ampak nas zadržuje v stanju nenehne primerjave in nesigurnosti.
Še več, ko se znajdemo v situaciji, kjer nas obremenjujejo lastne negotovosti, se lahko počutimo tako prazni, da postane naša prioriteta zgolj to, da smo videti bolje v očeh drugih.
V takšnih trenutkih smo pripravljeni storiti skoraj vse, da bi bili v očeh drugih sprejeti, ljubljeni, spoštovani ali cenjeni. Namesto da bi se osredotočili na to, kako se počutimo sami s sabo, se osredotočimo na zunanje potrditve naših vrednosti.
Vendar pa resnična izpolnitev in notranji mir ne moreta izhajati iz primerjav ali zanašanja na druge.
Pravi čar in lepota življenja se pokažeta, ko začnemo delati na sebi
In ko se naučimo ceniti in ljubiti samega sebe brez potrebe po zunanji potrditvi.
Na tej poti ugotovimo, da drugi ljudje lahko nudijo podporo, modrost, morda celo ljubezen in spodbudo, vendar je delo na sebi nekaj, kar moramo opraviti sami. Zato je ključnega pomena, da se naučimo samospoštovanja in ljubezni do sebe.
Ko razvijemo globoko spoštovanje do sebe, ne potrebujemo več, da nas drugi dvigujejo. Ne čutimo več potrebe, da bi bili boljši od drugih ali da bi se dokazovali.
Sprejmemo se, kakršni smo, z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi
Ko tako sprejmemo sebe, prenehamo s stalnim kritiziranjem drugih, saj razumemo, da so tudi oni na svoji lastni poti, polni bojev in izzivov.
Ta zrelost in razumevanje prinašata globoko olajšanje in pristno svobodo. In ko dosežemo to točko, lahko resnično rečemo, da smo našli pot do notranjega miru.
To ni pot, ki bi jo lahko za nas prehodil kdo drug
Je pot, ki zahteva našo lastno zavzetost, pogum in vztrajnost. Na tej poti ne bomo le našli miru, ampak bomo postali tudi vir inspiracije in podpore za druge, ki iščejo svojo pot k samospoštovanju in samozdravljenju. Sami bomo zacelili rane.
