"Kaj je osamljenost? Podobna je občutku, ko stojiš ob obali in gledaš, kako se mogočno nebo zliva z neskončnim oceanom." - Haruki Murakami
Sedi ob oknu, zdi se ji, da se ji na ramena seseda vsa teža sveta. Vzame telefon in prebere sporočila. Razočarana ga odloži. Nihče je nikoli ne vpraša, ali je v redu. Žalostno se zastrmi skozi okno.
Vedno preverja ljudi, vendar se zdi, da nihče nikoli ne razmišlja, da bo morda tudi ona kdaj potrebovala pomoč. Videti je tako močna zaradi tega, ker je vedno tam za ljudi, ko jo potrebujejo.
A globoko v sebi razpada in zdi se ji, da je nihče niti ne opazi. Potrebuje pomoč, vendar ni nikjer nikogar, ki bi ji jo dal.
Na sporočila, ki jih dobi, se ne odziva več tako pogosto. Ostaja doma. Njeno življenje se premakne v osamo, dokler ni vse, kar še naredi, le to, da se vsak dan “vleče” v službo in nazaj. Ljudje pravijo, da jo pogrešajo, da je že stoletja niso videli, in da v spletu ni več tako aktivna kot nekoč, a vseeno je nihče ne vpraša, ali je v redu.
Sprašuje se, kaj je storila narobe. Sprašuje se, zakaj nikogar ne skrbi zanjo. Zakaj ljudje, ki jih je v preteklosti preverjala, ko so se ji zdeli tihi in otožni, ne vidijo njene bolečine?
Iz dneva v dan se počuti bolj osamljeno. Stene okrog nje se zapirajo.
Mislila je, da je njenim prijatelji mar zanjo. Zakaj so jo zapustili? V mislih ve, da jim je mar, ampak … Vse težje se prepriča v to.
Nihče je nikoli ne vpraša, ali je v redu.Njene misli postajajo vedno bolj negativne in vedno bolj jim verjame. Počasi postane lupina sama sebe. Utripanje svetlobe na koncu tunela začne izginjati, saj izgublja upanje.
Globoko v sebi ve, zakaj je nihče ne vpraša kako je. Ve, zakaj nikogar ne skrbi, kako je. Ne gre za to, da jim je vseeno, ampak ker so jo označili za močno osebo, domnevajo, da se lahko sama spopade s kakršnimikoli težavami, s katerimi se sooča. Popolnoma spregledajo dejstvo, da tudi “močni” ljudje potrebujejo pomoč.
Vsa njena preverjanja ljudi so jih prepričala, da ima vse pod nadzorom, da ni nobene potrebe, da bi tudi ona kdaj potrebovala pomoč. Vsi samo domnevajo, da je v redu. Pravijo: ” Ona, ona že ne. Ona je močna. Ona zmore vse sama. Kdo drug, če ne ona.”
Medtem dnevi postajajo temnejši, ona pa šibkejša.
Vsi potrebujejo kdaj pomoč. Ni lahko biti vedno na razpolago ljudem, ko potrebujejo roko, da držijo glavo nad vodo. Še težje je, ko se utapljaš in tam ni nikogar, ki bi ti pomagal. Preverite svoje prijatelje, tudi tiste, ki se vam zdijo, da so močni, da nikoli ne bodo potrebovali vaše pomoči. Nikoli ne veste, če ne vprašate, mar ne?
