Ste vedeli, da je morda potreba po sladkarijah zapisana v vaših genih? Od vseh čutov je prav okus tisti, ki lahko daje največ užitka. Znanstveniki so namreč vedno bolj presenečeni, kako prav okus vpliva na naše možgane. Tudi zato vam predstavljamo 6 dejstev o okusu, zaradi katerih boste na ta čut od zdaj gledali popolnoma drugače!
Okus je izjemno pomembno in kompleksno čutilo. Tudi zato vam predstavljamo nekatera res neverjetna dejstva povzana z okusom.
1. Naši možgani dejansko okušajo hrano večplastno z več čuti, tudi vonjem
Ko boste zagrizli v sočno torto, boste v ustih občutili eksplozijo okusa, vsaj tako se bo zdelo. Okušamo namreč z možgani. Okusni senzorji – brbončice pošiljajo molekule hrane do vonjavnih živcev v konici nosu. Signal vonja nato potuje do obraznih in glosofaringealnih živcev, ki neposredno komunicirajo z gustatorno skorjo v možganih. In trenutek, ko signal doseže skorjo, je trenutek, ko čutimo okus. Zato lahko nekateri po poškodbi možganov trajno izgubijo občutek za okus ali vonj. Okus je izjemno kompleksen čut!
2. Vonj po šunki lahko našo hrano naredi slanejšo
Celotna industrija se ukvarja z okusi in našim dojemanjem okusa. Veliki proizvajalci hrane zaposlujejo kemike z edino nalogo, da najdejo popolne kombinacije okusov, ki se jim možgani ne bodo mogli upreti. Del te znanosti je pojav t.i. fantomske arome. Znanstveniki so na primer ugotovili, da možgani povezujejo šunko z okusom slanega, zato bodo z dodajanjem blage arome šunke v hrano naši možgani zaznali, da je ta bolj slan, kot je v resnici. Enako se zgodi z dodatkom vanilije, ki jo ljudje povezujejo z okusom sladkega.
3. Som je žival z najboljšim občutkom okusa
Morda boste presenečeni, da je žival z najbolje razvitim občutkom za okus pravzaprav riba. Gre za soma, ki ima lahko v povprečju od 100.000 till 175.000 okušalnih brbončic. Za primerjavo, človek jih ima do 10.000. Razlog, zakaj jih je toliko, je, da brbončice niso le v ustih, ampak po celem telesu, največja koncentracija le-teh pa je v brkih soma. Som živi v temnih in blatnih vodah, zato je namesto vida razvil občutek za okus in z njim lažje najde hrano.
4. Vsi imamo različno število brbončic za okušanje
Število okušalnih brbončic je pri vsakem posamezniku različno in se lahko giblje med 2.000 och 10.000. Večina jih je nameščenih na jeziku, nekaj pa jih je razporejenih tudi na notranji strani ust, grla in požiralnika. S staranjem naše brbončice postajajo manj občutljive in znanstveniki verjamejo, da je to razlog, zakaj imamo radi hrano ali pijačo, ki jih kot mlajši nismo marali. Okus se nam torej spreminja zato, ker se spreminja dojemanje okusa.
5. Okus je tudi sprožilec spominov
Popili ste pivo v senci terase in spomini so vas takoj popeljali več deset let nazaj, do trenutka, ko ste na prvem samostojnem izletu s prijatelji spili kall öl. To se zgodi, ker so spomini tesno povezani z okusi, pa tudi vonji. Znanstveniki so namreč odkrili povezavo med delom možganov, ki je odgovoren za spomin, in delom, ki kodira čas in prostor.
6. Nekaj najljubših okusov smo podedovali od staršev, tudi pretirano ljubezen do sladkega
Kemik Arthur Fox je leta 1931 po nesreči v zrak razpršil kemično spojino PTC (feniltiourea). Njegov kolega se je nato pritožil, da je okus praška izjemno grenak, Foxu pa je bil nevtralen. Zato sta se odločila za raziskovanje med prijatelji in družino in ugotovila, da je resnično obstaja razlika v tem, ali ljudje zaznavajo okus PTC-ja kot grenak ali kot nevtralen. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je zaznavanje okusa PTC določil gen TAS2R38, leta 2005 pa je bil isti gen povezan s tem, koliko ima nekdo rad okus po sladkem. To pomeni, da obstaja verjetnost, da je lahko vaša velika ljubezen do sladkarij pogojena z genom, ki ste ga podedovali!
