Vsi odnosi v našem življenju zahtevajo trud in delo. Pa vendar vso “delo” ni dobro!
Ena od stvari, zaradi katere sem ostala v slabih odnosih dlje, ko bi morala – in kar večino od nas drži v slabih odnosih dlje, kot je to zdravo – je tista nesrečna fraza: “Vsi odnosi zahtevajo trud in delo.” In pa njena grda sestrična: “Vsi pari se prepirajo.”
Ni to, da še nikoli ne bi bila v razmerju (ker sem seveda bila), ali pa da so bili vsi moški pred njim enako slabi (ker seveda niso bili). Bolj kot to, so bila moja prejšnja razmerja – predvsem moj ljubček iz srednje šole, ki sem ga oboževala – ustvarjena iz sanjarjen. Nikoli se “nisva prepirala” in bilo je precej “enostavno”, ker preprosto nisva imela skrbi. Najino celotno vesolje je bilo sestavljeno iz odločitev, kje bova jedla kosilo, kateri film bova gledala in kdo bo prej odložil telefon. In iz seveda neskočnih “rad/-a te imam”.
Vedela sem, da ne želim večno živeti samo od take ljubezni. Vedela sem, da rabim odraslega partnerja. Nekoga, s katerim bom lahko resna. Nekoga, ki bo z mano delil moja prizadevanja. Nekoga, s katerim bom lahko delila vse boje. Nekoga, ki se bo želel z mano ustaliti.
In mislila sem, da odnos z odraslo osebo pomeni, da jemlješ slabo z dobrim, in “slabo” bi pomenilo grde prepire in prezir.
“Vsi pari se prepirajo”, a niso vsi prepiri dobri
Prezir je rdeča zastavica. Zamera je rdeča zastavica. Poniževanje, izjave “pod pasom” ter čustvene borbe so rdeče zastavice. Mogoče se to sliši kot očitno, morda se sliši kot fantazija. Oboje lahko razumem, ker sem se v nekih točkah v življenju strinjala z obema. Bili so namreč dnevi, ko sem si mislila: “Nikoli ne bom sovražna do svojega partnerja,” in spet drugi dnevi, ko sem si mislila “Vsak sovraži svojega partnerja tu in tam”. Ampak ne, temu ne sme biti tako. Ni dobro, da si skačemo v lase na tak način. Da se vidimo na tak način. Da se sovražimo, pa tudi če samo za trenutek. Tam nekje zunaj obstaja boljša različica razmerja, in če se odločiš, da si jo res močno želiš, jo lahko imaš!
In potem, ko sem preizkusila oba načina, vam lahko z gotovostjo povem: prodorna ljubezen, skrb in prijaznost – prodorna celo v trenutkih jeze, frustracij in razočaranja – je nekaj neverjetnega, nekaj kar je vredno imeti. In ko smo dovolj srečni, da jo imamo in da jo dajemo, se sprašujemo, kako smo se lahko v preteklosti sploh odločili za karkoli drugega!
Vsi pari se prepirajo. Vsi ljudje imamo nesoglasja, frustracije, človeška čustva, ki se ne ujamejo v popolnosti. Razlika med “dobrim” in “slabim” delom ter trudom je v tem, kako to usmerjamo, in ali na drugi strani vidimo partnerja, ali le nekoga, ki ga želimo premagati, nad katerim želimo zmagati in “imeti prav”.
Ne bi smelo boleti
Vsekakor ne. Niti takrat, ko se stvari naberejo. Ko na koncu dneva potegnemo črto, bi moralo dobro – takoj, nepreklicno, nesporno – premagati slabo!
Ne pravim, da vas nikoli ne bi smelo boleti – žalost, frustracija ali jeza so normalen del življenja. Nihče ni tukaj zato, da vas ščiti pred resničnostjo. A na splošno bi moralo biti naše razmerje v večini dobro, in nikakor ne bi smeli sami sebe prepričevati, da so slabe stvari za nekaj dobre, ali pa da se je potrebno s slabim (večno) boriti.
Ko pogledamo na svoje razmerje, podolgem in počez, bi nam moralo prinesti več sreče kot bolečine. Veliko več sreče. Morda ne vsak dan ali vsak trenutek v dnevu, morda niti ne vsak teden ali če imamo res slab mesec … Kajti takrat – in še posebej takrat, ko si želimo zgradi dolgotrajen odnos – bomo vsi naleteli na težke dni, ki jih bomo morali sprejeti. Razmerja niso rožice in mavrice, in prav je tako. A če na naše razmerje pogledamo v celoti, bi morali biti srečni.
Razmerje bi moralo biti proaktivno in v fazi vzdrževanja, ne pa reaktivno in v fazi popravljanja škode
Delo za razmerje bi moralo biti enostavno, zbrano, mirno. Morali bi postavljati temelje za prihodnost in stvari s partnerjem početi v miru, ne pa sanirati škodo, ki smo jo povzročili drug drugemu.
In samo, da smo si na jasnem: tudi če vi vlagate 110 odstotkov truda – “več truda kot vaš partner”, kar je rdeča zastavica samo po sebi – in prav tako od časa do časa povzročate nepopravljivo škodo, ste del problema! Ne bodite soodvisni. Na manipulirajte pri teh stvareh. Ne spravljajte se v čustvene vojne. Ne mislite, da ste odličen partner samo zato, ker ste za drugega tam večino časa, če ste tudi vi tisti, ki stvari rušite!
Bodite za partnerja tam ves čas. Tudi takrat, ko ste razburjeni. Bodite proaktivni in se trudite, zlasti takrat, kadar je to pomembno! (Seveda v primeru, da dobite, kar dajete!)
Razmerje bi moralo biti delo ljubezni
V razmerje je treba vložiti trud in delo – na enak način, kot ga vlagamo na primer v svoj avtomobil, ali pa v karkoli drugega, kar nas razveseljuje. Moje motorno kolo je moja daleč naljubša lastnina. Ko me vprašajo, kaj bi rešila, če bi mojo hišo zajel ogenj, vedno vprašam “A tudi garaža gori?”. To motorno kolo mi prinaša noro veselje.
In ne, tudi tukaj ne gre vse vedno po maslu. Vozim se v dežju. Vozim 18 ur v kosu ali pa na primer samo 10 minut. Včasih lahko vozim hitro, včasih sem prisiljena voziti zelo počasi (pomislite na led). Včasih vožnja utruja, včasih poživlja. In karkšnakoli vožnja je boljša kot nobena. Motorno kolo popravim, ko je to treba. Vedno srečno, nikoli zamerljivo. Seveda vožnja v dežju ni tako zabavna kot v popolnem vremenu. In popravljanje motornega kolesa ni tako zabavno kot vožnja sama, vendar mi je to kolo tako všeč, da me ovire komajda kaj motijo. So le del celotne izkušnje.
Tako bi se morala čutiti tudi ljubezen. Tako bi se moralo čutiti “delo” za razmerje. Treba se je potruditi, vendar se ta trud ne bi smel čutiti kot napor. Predvsem bi se moral čutiti kot LJUBEZEN!
