Vas zanima metoda Sokrata, ki je poskusil z enim samim vprašanjem ugotoviti, kje se skriva prava ljubezen?
Legenda pravi, da je Sokrat svoje moške prijatelje povprašal, koga bi rešili, če pride do požara in lahko rešijo le eno osebo. Bo to žena ali otrok?
Vsi moški so mu odgovorili: “Otroka, seveda.”
Sokrates je na to odgovoril: “Jaz bi rešil svojo ženo. Skupaj se bova postarala in še bo rodila otroke. Če bi rešil otroka, bi bila to tragedija in večna žalost, zanj in zame. Drug drugega bi vedno spominjala na to tragedijo. Otrok bi izgubil mamo, morda bi dobil mačeho, a ona ga nikoli ne bi tako ljubila, kot ga je mama … “
Tudi danes so ženske, ki so to vprašanje zastavile moškim, v večini dobile enak odgovor: “Rešil bi otroka, majhno nezaščiteno bitjece.”
A en upokojenec je odgovoril drugače. “Z ženo sva poročena 40 let. Imava tri sinove, pet vnukov. Hišo sva zgradila z lastnimi rokami. Otroci in vnuki naju redno obiskujejo. Jaz bi rešil svojo ženo. Otroci so samo gostje v našem življenju, v naši hiši. Seveda jih imam rad in oni imajo radi naju. Vsi smo potrošni material. Če bi lahko izbral, bi se odločil umreti poleg svoje žene.”
Tovrstni odgovori lahko odprejo številne razprave, in morda bi bilo prav, da se o tovrstnih stvareh kdaj tudi zares pogovorimo. Koga bi rešili vi in s kom se strinjate, z večino moških ali s Sokratom in upokojencem? Mislite, da so ločitve tako pogoste, ker ne znamo dovolj ceniti naših zakoncev? Morda središče našega sveta ne bi smeli biti otroci, ampak naš zakonec? Mogoče bi bili srečnejši, če bi se očka in mama imela nekoliko raje?
Starši bi za svoje otroke naredili vse, ampak je prav, da pri tem pozabijo nase? Nekega dne bodo otroci odšli in takrat bosta ostala sama. Se bosta še našla ali je vajin odnos končan? Ne pozabimo, da smo se skupaj z našim partnerjem odločili, da ustvarimo novo življenje, da je to plod naše ljubezni. Zato naj ta ljubezen v vajinem domu ostane za vedno.
