En ståuppkomiker

Kaj te je gnalo da si se začel ukvarjati s tovrstni nastopanjem?

Že od nekdaj sem rad nastopal, pa naj si je bila to govorna vaja, predstavitev seminarske naloge ali povezovanje valete. To se mi je zdel tudi dober način, da pritegnem pozornost luštne sošolke iz tretje vrste. Kasneje je ta potreba po nastopanju tlela v meni, po ogledu neštetih nastopov največjih standuperjev pa tudi dokončno izbruhnila in sprevidel sem, da to enostavno moram početi.

Kaj naj bi bila stand up komedija?

Gre za specifično obliko javnega nastopanja, kjer nastopajoči predstavlja svoje poglede na svet, vsakodnevne dogodke in karkoli mu pač leži na duši. Je neke vrste monodrama, ki direktno na – ja vlja publiko. Si igralec, komik, režiser, scenarist in producent v enem. Ljudem želiš predstaviti, kaj se potika po tvoji glavi in vse situacije poskušaš obrniti na smeh. Že s tem, da se gledalci poistovetijo s teboj in tvojimi izkušnjami, lahko izzove smeh, kar je tudi primarni cilj nastopa.

Od kod sploh izvira stand up in kdaj so ga začeli prvič uprizarjati?

Obstaja več tez. Nekateri pravijo, da se je začelo že v srednjem veku, kjer so med resnimi, tradicionalnimi gledališkimi predstavami med odmori nastopali klovni in posnemovalci, ki so s svojimi šalami ali spretnostmi animirali publiko. Drugi spet pravijo, da je ta oblika nastala kot alternativa gledališču, kjer so tudi neigralci dobili priložnost za družbeno-politično satiro. Združene države Amerike vsekakor prednjačijo v tem pogledu. V Ameriki je stand up že zelo dolgo prisoten in posledično zelo dobro razvit. Tudi Slovenijo je pred kakšnim letom zajel večji val tovrstne komedije. Pojavlja se vse več odličnih komikov in tudi občinstvo je vse bolj seznanjeno s tovrstno obliko zabave. Temu je botrovalo vsekakor medmrežje, saj si ljudje lahko ogledajo nastope odličnih stand up komikov le z nekaj kliki.

Moraš imeti poseben dar, da se lahko ukvarjaš s stand upom?

Vsak, ki čuti potrebo po nastopanju in po tem, da javno izrazi svoje mnenje o stvareh, ki jih opaža, ki ga motijo, ki se mu zdijo problematične in seveda smešne, lahko nastopa kot stand up komedijant. Starostnih, izobrazbenih, lepotnih ter kakršnihkoli drugih omejitev ni – važno je le, da si smešen.

Svoj nastop pripraviš vnaprej? Kako potekajo priprave?

Najboljših šal se domislim takrat, ko več dni popolnoma nič ne delam. Ampak res nič. Takrat imam čas, da opazujem stvari in okolje okoli sebe. Dogodke oziroma potencialni material za nastop si zapišem po alinejah in jih nato poskušam spremeniti v šalo. Ali je neka zadeva res smešna, izvem šele, ko idejo predstavim publiki, ki me lahko nagradi s smehom ali potolče s tišino. V tem primeru se vrnem v “delavnico” in tuhtam, kaj bi lahko popravil in spremenil, v nekaterih primerih pa idejo tudi preprosto zavržem. Pred samim nastopom vadim v sobi pred namišljeno publiko. Le-ta je najboljša in vedno pripravljena pomagati.

Material vedno črpaš iz svojega življenja?

Vsak komik ima svoj slog. Sam črpam ideje iz svojih lastnih izkušenj. Prav zato se z menoj lažje poistoveti občinstvo moje generacije, kajti nekdo, ki ima že 30 let isto službo, doma ženo in tri otroke, se težje identificira z mojimi težavami ob iskanju dekleta, primernega poklica in drugih mojih norosti. Smešne situacije iščem v preprostih stvareh, v tistih, ki jih vsi poznamo, in tistih, ki so se nam vsem zgodile.

V svoje nastope vpletaš tudi aktualno politično dogajanje?

Politično-družbena kritičnost je vedno zanimiva in popularna med ljudmi. Sam se njeni uporabi v nastopu nekoliko izogibam, poleg tega pa so zaenkrat v moji publiki predvsem mlajši obrazi in mladim se v večini zdi politika dolgočasna. Zakaj bi jih potem dolgočasil tudi jaz.

Na kakšne odzive publike si v svoji karieri najpogosteje naletel?

Glede na to, da pri nas stand up komedija še ni tako dobro razvita, zaenkrat prihajajo ljudje na nastope predvsem iz radovednosti in malo z zadržkom. Ne verjamejo, da jih bomo uspeli nasmejati. Pridejo s prepričanjem, da jih je zelo težko nasmejati in da so prezahtevni za tovrstno zabavo. A jih presenetimo in nasmejimo, tako da beležimo veliko povratnikov med gledalci. V Ljubljani, kjer stand up komedijo že kar dobro poznajo, je lahko nastop pravi užitek, sploh Klub Gromka na Metelkovi je pravo svetišče slovenske stand up komedije. Drugod po Sloveniji se ljudje šele spoznavajo s tovrstno zabavo.

Si doživel kdaj obmetavanje z gnilimi paradižniki?

Seveda! Slovenci smo zelo odprt narod in na vse kulturne dogodke s seboj nosimo gnilo zelenjavo in podobno “opremo”. (Hec!) Tako slab še nisem bil oziroma na mojo srečo publika takrat ni prišla oborožena. Nekaj slabih nastopov je zagotovo bilo. Tako sem med drugim enkrat nastopal v lokalu, kjer je lastnik istočasno na velikem platnu predvajal finale Lige prvakov v nogometu, moj nastop pa so tako prekinjali glasni vzkliki tooooo, neeeeeeee in goooooooool.

Katere šale pa najbolj “zažgejo”?

Vsak človek je svojevrstno bitje in ima tudi svoj stil humorja. Nekateri imajo radi prefinjene, inteligentne šale, drugi besedne igre, tretji situacijsko komiko. Za vsakega se najde nekaj. Tudi jaz imam svoj stil in svoj način humorja, kar nekaterim odgovarja, drugim pa niti malo. Je pa res, da so šale o seksu, o odnosih med spoloma in o fekalijah v vseh oblikah tiste, ki skoraj vedno ‘palijo’.

Tvoji vzorniki so …

Zelo rad gledam Angleža Eddieja Izzarda, sledijo mu pokojni Richard Pryor in Eddie Murphy kot legende ameriškega stand upa ter novejše zvezde, kot so Dane Cook, Jay Mohr, Brian Regan ter mnogi drugi. Tudi pri nas imamo nekaj fantov, ki se jim vedno nasmejim, recimo Klemen Mauhler, Klemen Bučan, Perica Jerković, Miki in Ranko, Vid Valič …

In kje te lahko vidimo v akciji?

Najbolje, da obiščete mojo spletno stran, na kateri ažurno objavljam svoje nastope. Se pa v Ljubljani pripravlja tudi zanimiv projekt, na katerem bom sodeloval. Imenuje se Mega stand up festival, kjer se bodo predstavili najboljši iz minulega leta.