Ste zasledili besedno zvezo tradicionalne sladice in v hipu so se vam pocedile sline? Nič hudega. Če tudi niste sladkosnedi, je prav, da preverite seznam najboljših bolj ali manj sladkih specialitet posameznih evropskih držav.
Tradicionalne sladice lahko v vsaki državi najdete že v bližnji pekarni, še bolje pa je, če jih lahko preizkusite v kar najbolj originalnih recepturah. Torej tam, od koder izvirajo.
Makroni (Francija)
Francoska kuhinja slovi po vsem svetu, prava lepota pa se skriva v tistem, kar pride na koncu. V sladicah. Med njimi prednjačijo makroni, okrogli piškotki z nadvse zanimivo zgodovino. Še danes namreč ni povsem znano, kako so se ti znašli v Franciji. Gre za »piškotke« iz dveh enakih polovic polnjene z različnimi kremnimi nadevi. Težko je pojesti le enega!
Cannoli (Italija)
Sladica, ki izvira iz Italije, natančneje iz Sicilije, je povezana z neštetimi teorijami. Ena izmed njih pravi, da so jo ustvarile sužnje v haremu, drugi, da so za njen nastanek zaslužne nune samostana v Caltanissetti. Kakorkoli že, to hrustljavo cevasto slaščico obvezno napolnjeno s kremastim sirom ricotta (tudi s čokolado, pistacijo ali kandiranim sadjem) boste zmazali v hipu.
Sacher torta (Avstrija)
Torto si je leta 1832 za slavnostno večerjo izmislil slaščičar Franz Sacher, kmalu pa je postala eden od simbolov Dunaja. Sacher jo je naredil, ko je bil star komaj 16 let, in niti v najbolj divjih sanjah ni mislil, kako kultna bo v nekaj letih postala slaščica. Danes ima torta celo svoj dan, ki ga praznujemo 5. decembra. Ko obiščete avstrijsko prestolnico, ne pozabite po odličnem dunajskem zrezku naročiti še rezin Sacher torte.
Schneeball (Nemčija)
»Snežna kepa« izbira iz Rothenburga, čeprav so si sladico prisvojila številna nemška mesta. Včasih so jih stregli le za posebne priložnosti, zdaj pa so na voljo vse leto. Sestavljena je iz krhkih trakov testa, razporejenih v kepo, ki jih nato cvremo v globokem olju, dokler ne postanejo zlato rjave barve. Po originalnem receptu scheeball potresemo s sladkorjem v prahu, danes pa ga dobite tudi v slani različici.
Loukoumades (Grčija)
Ta grška različica krofov je narejena iz medu in orehov, za njihovo zgodovino pa je treba pogledati daleč nazaj, natančneje v staro Grčijo. Sladico so namreč skupaj z lovorovim vencem prejeli zmagovalci olimpijskih iger. Na srečo so se ohranile do danes, tako da jih najdete v skoraj vsaki pekarni in na številnih uličnih stojnicah.
Pastel de nata (Portugalska)
Pri portugalskih sladicah gre za pogosto uporabo jajc in sladkorja. Nič drugačna ni Pastel de nata – tradicionalno pecivo, sestavljeno iz listnatega testa, polnjenega s kremasto jajčno kremo, pogosto aromatizirano z vanilijo in cimetom. Zgodovina pastel de nata sega v 18. stoletje, ko so katoliški menihi uporabljali jajčne beljake za škrobanje svojih oblačil, zato jim je ostalo veliko rumenjakov. Iz teh so naredili kremne torte, ki so postale priljubljene po vsej Portugalski.
Baklava (Turčija)
Ta torta, ki je izjemno razširjena na Balkanu, naj bi izvirala iz Turčije. Priljubljena je tudi v Grčiji, Maroku, Libanonu in prav vsak narod ima svojo različico. Narejena je iz vlečenega tankega testa, ki je zloženo v deset plasti. Med vsako od njih posujemo nasekljane orehe, nato pa mešanico sladkorja in soka, ki daje baklavi sočnost. Poleg oreščkov je baklava polnjena tudi s pistacijami.
Bombolone (Italija)
Ta krofom podobna sladica verjetno izvira iz Avstrije, ki je nekoč vladala delu Italije. Najbolj priljubljeni so v Toskani, a očitno so sčasoma postali tako znani, da jih najdemo po vsej državi. Polnjene so z različnimi kremami in marmeladami, zato je škoda ob nakupu poskusiti samo eno.
Churros (Španija)
Tukaj je še eno pecivo z zanimivo zgodovino, ki si jo poleg Špancev lastijo še Portugalci in Kitajci. Je ocvrto testo, največkrat podolgovate oblike, obstajajo pa tudi različni drugi načini izdelave. Vendar so jih sčasoma izpopolnili prav v Španiji, kjer za zajtrk (najpogosteje) uživajo hrustljave churrose, potopljene v bogato čokolado.
Kürtőskalács / Trdelnik (Madžarska)
Kürtőskalács je narejen iz sladkega kvašenega testa (vzhajanega testa), ki se ga ovije okoli prisekanega stožca za peko, ter povalja v kristalnem sladkorju. Pečemo ga na oglju in polivamo s stopljenim maslom, dokler se površina ne zapče do zlato rjave barve. Med peko se sladkor, ki se je prijel na kürtőskalács, karamelizira in oblikuje hrustljavo, sijočo skorjico. Površino lahko nato prelijete z dodatnimi sestavinami, kot so mleti orehi ali cimet v prahu.
Croissant (Francija)
Končajmo z rogljičkom, verjetno najbolj znanim pekovskim izdelkom na planetu. O tem, ali gre za resnično francoski izdelek, se lahko razpravlja, saj to trdijo tudi Avstrijci, a o tem, da gre za čudovit izdelek z odličnim nadevom, katerega okus asociira na Francijo, ni sporno. Če vas pot zanese v Pariz, vsekakor poskusite eno v pekarni Stohrer, ki se ponaša z nazivom najstarejše pekarne v Parizu.
