Iz Molsheima je pravkar zapeljal zadnji Bugatti Bolide. A to ni le 40. primerek igrače za ultra bogate, temveč poslednji, žalostni in hkrati veličastni "zbogom" inženirskemu čudežu – motorju W16, ki je definiral hitrost zadnjih dveh desetletij. To je zadnji Bugatti Bolide.
Ko so pri Bugattiju leta 2020 prvič pokazali koncept Bolide, smo si vsi mislili isto: “Ti Francozi (in Hrvatje v ozadju) so dokončno izgubili razum.” In hvala bogu, da so ga. Ideja je bila preprosta, a brutalna: kaj se zgodi, če vzamemo najkompleksnejši motor na svetu, kultni 8,0-litrski W16 s štirimi turbinami, in okoli njega ne zgradimo luksuznega hotela na kolesih (kot je Chiron), ampak ga ovijemo v minimalno količino karbonskih vlaken, kar je fizikalno mogoče? Bugatti Bolide.
Odgovor je Bugatti Bolide. Avtomobil, ki ne pozna cestnih pravil, ne pozna udobja in ne pozna usmiljenja. In zdaj, štiri leta kasneje, je zadnji, štirideseti primerek zapustil tovarno. To je konec nekega obdobja. To je labodji spev bencinskemu hedonizmu.
Od koncepta do asfalta: Ko inženirji dobijo proste roke
Razvoj se je začel avgusta 2021. Bugattijeva ekipa, verjetno oborožena z neomejenimi količinami kofeina in rogljičkov, je preživela leta zgolj z enim ciljem: ustvariti avtomobil, ki bo na stezi ponižal vse ostalo, hkrati pa ohranil tisti značilni občutek kakovosti, ki ga pričakujete, ko za avto odštejete večmilijonski znesek.
Avto ni bil narejen le za poziranje v klimatiziranih garažah v Dubaju (čeprav bo večina tam končala). Testirali so ga na Le Mansu, v Goodwoodu in na stezi Paul Ricard. Andy Wallace, testni voznik in človek, ki ima verjetno najboljšo službo na svetu, je z njim na ravnini Molsanne dosegel 350 km/h (217 mph). In to ni bila končna hitrost. To je bilo le “ogrevanje”.
Številke, ki povzročajo vrtoglavico
Poglejmo si drobovje te zveri, ker tu stvari postanejo zares zanimive. Pod pokrovom – no, pod tistim kar je ostalo od karoserije – brni srce, ki proizvaja absurdnih 1.177 kW (1.578 konjskih moči). Da, prav ste prebrali. To je moč, s katero bi lahko premikali manjšo goro. Navora je za 1.600 Nm (1.179 lb-ft).
Ker je avtomobil “shujšal” na vsega 1.450 kg (3.196 lbs) suhe teže, je razmerje med močjo in težo nevarno blizu tistemu v Formuli 1. Pospešek? 0 do 100 km/h (0-60 mph) v 2,2 sekunde. Do 300 km/h (186 mph) potrebuje manj kot 12 sekund. Končna hitrost? 380 km/h (236 mph).
To niso številke avtomobila. To so koordinate za teleportacijo.
“Če bi fizika imela nočno moro, bi bila to ta avto. A za voznika so to najbolj sladke sanje,” bi lahko rekli.
Modra kri in poklon zgodovini
Zadnji primerek ni le “še en” Bolide. Je personaliziran poklon zgodovini. Naročnik (ki očitno nima težav s plačilom položnic za elektriko) je želel, da se avto ujema z njegovim Bugattijem Type 35 iz dvajsetih let prejšnjega stoletja – enim najuspešnejših dirkalnikov vseh časov.
Barvna shema je “True Blue”: kombinacija “Black Blue”, “Special Blue Lyonnais” in “Lake Blue”. To so barve, ki kričijo dediščina. Notranjost je oblečena v alkantaro in poudarjena s šivi v “Light Blue Sport” barvi. Celo na karoseriji boste našli detajle francoske zastave, ki spominjajo na dirkaške korenine znamke. Ta avto tako zaključuje trilogijo: lastnik ima namreč tudi zadnjega Veyrona Grand Sport v enakih barvah. To se reče zbirateljska konsistenca.
Pod črto_ Zbogom, W16 – zadnji Bugatti Bolide
Ko potegnemo črto pod 4 milijone evrov (4,4 milijona dolarjev) težak račun, kolikor stane ta inženirska poezija, ne moremo mimo dejstva, da smo priča koncu. Bugatti se premika naprej z modelom Tourbillon in njegovim V16 hibridom, kar bo zagotovo impresivno, tehnološko napredno in verjetno hitrejše.
A bodimo iskreni – nič ne bo nikoli več zvenelo in se čutilo tako kot quad-turbo W16. To je bil motor, ki je kljuboval logiki, ekologiji in razumu. Bil je dinozaver v dobi električnih brivnikov, a kakšen veličasten dinozaver je bil! Zadnji Bolide je tako več kot le avto; je spomenik človeški obsedenosti s hitrostjo in mehaniko. Čeprav ga verjetno nikoli ne bomo videli na cesti (ker tja zakonsko ne sme), je lepo vedeti, da obstaja. Nekje v neki garaži bo ta modra zverina tiho čakala, kot dokaz, da smo nekoč znali narediti stroje, ki so imeli dušo.
