Življenje je prekratko, da bi zbirali zamere! In pametni ljudje se tega še predobro zavedajo.
Občutek užaljenosti in zamere lahko trajajo in trajajo, njihovi okovi pa nam ne pustijo dihati. Zamero si lahko olajšamo tako, da poskušamo razumeti njeno bistvo in začnemo živeti preprosto življenje, kar je neverjeten luksuz. To pa zahteva vsakodnevno delo in trud. A se na koncu izplača!
Nikar ne držite zamer.Od kod izvira občutek jeze?
Nezadovoljstvo se pojavi, ko nekdo ne izpolni naših pričakovanj. Vendar pa so ta pričakovanja velikokrat zaman.
- Od ljubljene osebe pričakujemo, da bo sama ugotovila, da potrebujemo njeno pomoč in pozornost ter menimo, da nam o tem ni treba govoriti.
- Pričakujemo, da se bo oče našega otroka sam spomnil, kdaj mora otrok v vrtec ali v šolo, in užaljeni smo, da je vse to pozabil.
- Pričakujemo, da nam bodo starši pomagali pri vzgoji otrok, oni pa pravijo, da so svoje otroke vzgojili sami.
- Pričakujemo, da bo naš prijatelj razumel vse naše težave, on pa je zaseden z reševanjem svojih.
Obstaja še več primerov, pri vsakem od teh pa obstaja neupravičeno upanje in na koncu grenko razočaranje. Bolj ko nekaj pričakujemo, dlje nas bo držalo nezadovoljstvo.
Od kod izvirajo pričakovanja?
Ljudje, ki so pogosto užaljeni in držijo zamere, nezavedno verjamejo, da jim morajo drugi priti vsaj na pol poti.
- Mož mora vsako jutro prinesti kavo v posteljo.
- Otroci morajo poslušati starše in se pridno učiti.
- Prijatelji nam morajo vedno pomagati skozi težke čase.
- Starši morajo svoje otroke ljubiti in podpirati.
Ko se začnejo stvari dogajati v nasprotju z našimi težnjami, doživljamo veliko razočaranje. Razloge za to pa pogosto iščemo izven dejanskega problema in skoraj vedno nekaj najdemo. A le malo verjetnosti je, da bomo v tem trenutku zares razumeli, kje tiči pravi razlog.
Da povzamemo: ko smo užaljeni, se sami prizadenemo, saj od drugih ljudi pričakujemo, da nam bodo dali to, kar sami sebi nismo mogli dati.
Z zamerami prizadenemo sami sebe.Tukaj je zgodba, ki vam bo to pomagala bolje razumeti.
Nekega dne je učenec vprašal svojega duhovnega učitelja: “Mojster, vi ste uspeli razvozlati Veliko Modrost, vedno ste v stanju popolnega miru in dobrega razpoloženja. Nihče vas ne živcira, na nikogar niste jezni. Naučite me, da tudi sam postanem tak.” Duhovni učitelj mu odgovori: “Prav, naučil te bom, a za to rabiš eno vrečko in krompir.” Učenec je naredil vse, kar mu je mojster naročil. “Ko se boš na nekoga ali na nekaj razjezil, napiši ime te osebe na krompir in ga daj v vrečko,” je dejal učitelj. “Je to vse, kar moram storiti?” je zmedeno vprašal učenec. “Ne, vedno boš nosil to vrečko s seboj, kamorkoli boš šel. In vsakič, ko te bo nekdo razjezil ali užalil, boš v vrečo dodal en krompir,” je odgovoril učitelj. Učenec se je strinjal.
Nekaj časa je minilo, vrečka učenca pa je pridobivala na teži. Poleg tega je prvi krompir začel gniti in iz vreče se je širil neprijeten vonj. Učenec je prišel do svojega učitelja in mu rekel: “Ne morem več nositi tega bremena in smradu s seboj. Dajte mi nekaj drugega.” Na to je modri učitelj odgovoril: “Ali tudi v svoji duši nosiš nekaj drugega, ko si užaljen in jezen na druge ljudi? Ko te enkrat užalijo, ne opaziš, da je na tvojo dušo padel kamen. Sčasoma se ti kamni kopičijo. Dejanja postanejo navade, navade postanejo značaj, vse skupaj pa vodi do nemoralnega vedenja. Dal sem ti priložnost, da na to pogledaš od zunaj. Mislim, da boš drugič razmislil, ali zares rabiš še en kamen. Žalitev je namreč nekaj, kar je v tvoji glavi. Nauči se osvoboditi glavo tega smradu po gnilobi in postani resnično srečna oseba.”
