Sonce + dež = mavrica. Maj + francoska riviera = gneča. Šanson + šampanjec = hedonistični francoski užitek. Bliskajoči se fotoaparat + človek = paparazzi. Cannes + film = glamur. Zlato + palma = blišč za najboljšega.
Kdo bo zvezda prihajajočega filmskega festivala? Kdo bo zasijal oziroma zasenčil podobo Marcella Mastroiannija iz Fellinijevega filma 8 1/2, ki je bil izbran kot obraz na letošnjem plakatu, z namenom promovirati dogodek, ki vsako leto popolnoma ukrade pozornost ameriškemu Hollywoodu …
#183 – City Magazine by City Magazine
“Zapeljiv, lep, moden, sladko ironičen in classy občutek brezskrbnosti, to je on …,” je dejala Chiara Mastroianni, hčerka velikega igralca, ko se je ponosno zazrla v fotografijo svojega očeta. Vročico francoskih filmskih noči bo pričela Nicole Kidman v vlogi monaške princese Grace in, če je verjeti kritikom, le-ti ji pripisujejo neverjetno podobnost s pokojno igralko, ki se je odrekla svoji karieri za modro kri, bo Nicole zagotovo tista, ki bo že prvi dan poskrbela, da bo pojem »zvezda festivala« pripadel njej. Kakorkoli že, če bi se radi gnetli na francoski rivieri, če bi radi preplačali hotelske sobe in šampanjec, če bi radi videli (ne)šarm in (ne)lepoto filmske (ne)komercialne industrije in če vas bliskavice fotoaparatov na vogalu, ki sledijo (ne)igralkam in (ne)igralcem, ne motijo, je čas pravi za to, da odpotujete na kratek majski oddih v Nico, Cannes ali Antibes. Če še vedno ne premorete poguma in samozavesti, da bi smuknili v monokini, bikini, trikini ali bandeau ter se sprehodili ali nastavljali sredozemskim žarkom, lahko naredite načrt, ki bo prinesel rezultate v roku dveh mesecev, predvsem vam odsvetujem stradanje in slabo voljo, vse ostale dejavnosti pa počnite z občutkom in vnemo, ki bosta prinesla recept zadovoljstva. Sploh pa me je ta teden, ko tipkam ta uvodnik, razveselil mednarodni dan brez diete in ga odločno pozdravljam, v spomin pa so se mi vtisnile besede mimoidočega, ki je pravil, da dieta človeka ustvari po načelih drugega, njega samega pa naredi sitnega. Se strinjam, zato danes svoj večer preživljam sama, francoska plaža je kar moja kopalnica, glamur je eternično olje sivke z vanilijo in medom, užitek je polna kad vode, blišč je ugasnjena luč, mavrica je čokoladni sladoled s svežimi jagodami v moji barvno pikčasti skodelici, skoraj filmska umetnost je vsakič bolj rahlo zvita žlička, ki ne more počakati, da se ledena sladka gora vsaj malo ne stopi, paparazzov ni, ker še nisem v dometu naziva “celebrity“, moj pametni “ifone” pa je moj DJ, ki “rola” francoske šansone od Charlesa Treneta “La mer” pa Pink Martini “Sympathique”, nakar sledi soglasno prepevanje moje malenkosti in Françoise Hardy “Tous les garçons et les filles”, za zaključek še, ker je mesec maj pač čas za popevke tovrstnega žanra, glasno lovljenje pravih not “Poupée de cire, poupée de son”, pesem France Gall, s katero je zmagala na Evroviziji leta 1965. Za konec se enačba glasi: Jaz + šansoni + hedonizem po francosko = moj “feel”. Še nekaj, preden ugasnem računalnik in vam zaželim prijetno branje, osebno mnenje o Nicole Kidman, ki ga izrekam malo potiho in malo na glas: “Meryl Streep je še vedno najboljša igralka in Cannes vselej pripada njej” … sicer letos v manjši vlogi, pa vendar vselej prva na mojem priljubljenem filmskem repertoarju._
