Sami si ne moremo izbrati okolja, v katerega se bomo rodili. Če ste bili v otroštvu žrtev zlorabe, priča travmatičnim situacijam ali vaše čustvene ali fizične potrebe niso bile izpolnjene, vedite, da za to niste krivi sami in da lahko kljub temu postanete zdrava, srečna in uspešna oseba. Značilnost toksičnega otroštva je, da podzavestno pridobimo lekcije, ki niso pravilne in ki nam v življenju lahko le škodujejo. Sledi 6 lekcij iz toksičnega otroštva, ki jih morate pri sebi izbrisati in se vedenja naučiti na novo.
1. Ljubezen je pogojna
Po mnenju strokovnjakov to prepričanje izvira iz načina vzgoje, pri katerem starši oziroma negovalci ljubezen in naklonjenost otroku pokažejo le, če upošteva njihove ukaze. Ljudje, ki odraščajo v takem okolju, ljubezen velikokrat dojemajo transakcijsko: če jim prijatelj ali partner pokloni darilo, je na njih, da mu to vrnejo s še večjo gesto, če ne, jih bo ta oseba zapustila. Velikokrat to vodi tudi v brezpogojno sprejemanje partnerjevih pravil, ne glede kako toksična in nezdrava so.
Vedeti morate, da ljubezen ne sme temeljiti na pogojih. Seveda ni nič narobe, če ste pripravljeni prijatelju ali partnerju pomagati, vendar pa njegova prisotnost ne sme temeljiti na tem, kar lahko naredite zanj. Prav tako v zdravem odnosu oseba od vas ne bo zahtevala, da jo brezpogojno ubogate, marveč bo, če se z njenimi idejami ne strinjate, pripravljena na pogovor in kompromis.
2. Skrivati morate, kdo zares ste
Če je bilo vaše otroštvo prepredeno s situacijami, v katerih ste bili žrtev poniževanja, žalitev ali zlorab, je povsem normalno, da ste se naučili sami sebe skriti – le tako ste namreč lahko preživeli. Prav tako je povsem normalno, da vam je težko povedati svoje mnenje ali se postaviti zase – te možnosti namreč takrat niste imeli.
Vedeti morate, da si takega ravnanja niste zaslužili in da ni z vami nič narobe. Nobenega razloga več ni, da bi se skrivali: ljudje, ki si zaslužijo biti v vašem življenju, vas bodo namreč sprejeli točno take, kot ste. Prav tako morate vedeti, da se bodo vedno našli ljudje, ki jim vaša osebnost ne bo najbolj povšeči – to ne pomeni, da ste manjvredni.
3. Skrivati morate svoja čustva
Otroci, ki odraščajo v toksičnem okolju, velikokrat pridobijo lekcijo, da je čustva treba skriti in ponotranjiti, ali pa celo, da čustva pomenijo šibkost.
Pri sebi ali s pomočjo strokovnjaka si morate razčistiti, da je to daleč od resnice. Čustva so človeška in s tem, da jih zakopljete globoko vase, škodujete samo sebi. Pomoč strokovnjaka vam bo prav prišla tudi, če se še učite, kako čustva sploh izraziti, saj vam tega ni pokazal nihče. Zapomnite si, da je vsak napredek hvalevreden in da je ponovno učenje počasen proces, ki pa je vreden truda. Zaslužite si odnose, v katerih svoje občutke lahko pokažete brez strahu, da boste zaradi njih ponižani ali da vas bo oseba zapustila.
4. Narediti morate vse, da bi ljudem ugajali
Če ste bili v otroštvu prezrti ali pa ste morali vložiti ogromno truda, da so vas starši oziroma skrbniki sploh opazili, je povsem naravno, da ste pripravljeni storiti vse, da bi ljudem ugajali.
To lahko vodi v izgorelost, občutke sramu in konstantno nezadovoljstvo, saj ste navajeni sebe postavljati na zadnje mesto. Prav tako s takim ravnanjem postanete lahka tarča za ljudi, ki nimajo težav pri izkoriščanju drugih.
Zavedati se morate, da morate na prvo mesto postaviti same sebe in zadovoljiti lastne potrebe preden lahko pomagate drugim. Nič ni narobe, če prijatelju ali partnerju rečete “ne”, če mu usluge zaradi kateregakoli razloga ne morete napraviti. Oseba, ki ima iskrene namene, bo to vedno razumela.
5. Čustvena bližina pomeni nevarnost
Ljudje smo socialna bitja, ki za normalno delovanje potrebujejo čustveno bližino in navezanost. Če so bile v otroštvu vaše “šibkosti” uporabljeni proti vam, ste se najverjetneje naučili, da biti ranljiv pomeni nevarnost.
Razumeti morate, da je čustvena ranljivost nujna, če se želite z nekom povezati na globlji ravni. V zdravem odnosu ne bo uporabljena proti vam, ampak bo partnerju pokazala, da mu zaupate in ga imate radi.
Strah pred bližino velikokrat tudi vodi v sabotiranje odnosov, ki bi se lahko razvili v nekaj čudovitega, zato je zelo pomembno, da delate na tem, da se z njim soočite.
6. Nič, kar naredite, ni dovolj dobro
To prepričanje je prisotno predvsem pri tistih, ki so v otroštvu veljali za grešne kozle, bli prezrti ali tarča konstantnega žaljenja. Če starš ali skrbnik prednost pred otrokom daje lastnim težavam, substancam ali drugim ljudem, je normalno, da se otrok nauči, da nič, kar dela, ni in ne bo dovolj dobro.
Tako prepričanje je napačno: če vas starši oz. skrbniki niso bili sposobni ceniti, to izhaja iz njih samih in ne iz vas. Sami sebe morate imeti radi in verjeti, da ste sposobni, talentirani in predvsem dovolj dobri. Negativa lahko velikokrat privede tudi do sabotaže: zakaj bi v nekaj sploh vlagali trud, če vam tako ali tako ne bo uspelo?
Tako razmišljanje morate ustaviti, saj vas lahko prikrajša za mnoge dosežke. Najhujše, kar se lahko zgodi je, da vam nekaj pač ne gre, s čimer ni prav nič narobe in ne pomeni vaše manjvrednosti. In še takrat boste pri sebi mirni, saj boste vedeli, da ste vsaj poskusili.
