“Pa kdo bi sploh prišel sem sredi avgusta?” sem se skoraj posmehljivo spraševal na poti v drobno mestece Lauscha, skrito nekje v osrčju turinškega gozda. Z najinim fordom sva drvela namreč proti božičkovi deželi, kraju od koder po pričevanju starih zaprašenih pregovorov izviraj prva božična “bunkica”. Ja, prav tista, katerih nekaj deset vsak december razporejate na vašo božično jelko.
Pridružen21. avgust, 2015
Člankov4
Po 18-mesecih potovanja pa Aziji sva dokončno sklenila, da nama ni pomoči. Enostavno ne moreva brez nahrbtnika, fotoaparata in tavanja v neznanem. Rada govoriva, še raje piševa. Obožujeva lubenice. Povsod.
“Našega plišastega medvedka je naročil tudi Michael Jackson,” je rekla prijazna gospodična in na stol z dolgo leseno mizo posadila veliko plišasto igračo. “Vsi so narejeni ročno, nekateri po naročilu, vsi pa z veliko mero ljubezni.”
Vseeno mi je bilo. Našla sva namreč jaso pravih goznih borovnic in jih napadla. Sonce je sijalo skozi borovce, dišalo je po mahu in iglicah, bilo je mirno in tiho. Midva pa hlast, slat, mljask po borovnicah. In čeprav sva na srečanje s prijetno direktorico lokalne gorske železnice prišla vijolična okoli ust, mi je, kot pravim, bilo kratko malo vseeno. Čez prave nemške gozdne borovnice ga pač ni.
Po 18-mesecih popotovanja po Aziji, sva kar malce pozabila, kaj pomeni biti točen, natančen in predvsem k vsaki stvari pristopiti z zdravo mero strogosti. No, pa nič za to. Je gospa Nemčija danes že na vsezgodaj poskrbela, da sva dobila klofuto, ki je dišala po vsem tem.