Predstavljajte si, da kupite vrhunski nemški športni avtomobil. Vožnja je fantastična, pospeški vas potisnejo v sedež, tehnologija deluje kot magija. A nato ugotovite drobni tisk: avtomobil lahko servisira izključno en sam mehanik na svetu, rezervne dele dela samo on, če pa boste kdaj želeli zamenjati znamko, boste morali zgraditi popolnoma novo garažo, preasfaltirati vse ceste v soseski in se znova naučiti voziti od začetka. Sliši se kot absurdna nočna mora vsakega voznika, a točno to se je pravkar zgodilo britanskemu državnemu upravljavcu energetskega sistema (NESO).
Britanski nacionalni operater energetskega sistema, ki skrbi, da imajo vsi od Londona do Edinburgha električno energijo, je ameriškemu podatkovnemu gigantu Palantir neposredno podelil pogodbo v vrednosti 21,24 milijona funtov (približno 25,2 milijona evrov z vključenim davkom). In to popolnoma brez javnega razpisa, brez tekmencev in brez možnosti, da bi se za ta denar potegoval kdo drug. Zakaj? Ker je sistem tako globoko vgrajen v njihovo ključno infrastrukturo, da bi bil kakršen koli poskus odklopa neposredno tveganje za stabilnost celotnega omrežja.
Ko postaneš ujetnik lastne programske opreme
V uradnem dokumentu o dodelitvi posla, ki je bil objavljen na britanskem portalu za javna naročila, je NESO brez kakršne koli birokratske lepotice napisal definicijo tega, čemur v tehnološki industriji pravimo "vendor lock-in" oz. popolna ujetost pri enem dobavitelju. Platforma Palantir Foundry pri britanskem operaterju poganja dva ključna procesa: upravljanje povezav v omrežje ter spremljanje in prilagajanje pretokov energije.
Pravna podlaga za neposredno podelitev posla se opira na odsotnost konkurence iz tehničnih razlogov. V obvestilu je zapisano, da platforma Foundry temelji na lastniški arhitekturi, za katero ima ekskluzivne pravice le Palantir, podjetje pa ima edino ustrezno strokovno znanje. Še bolj zanimiv pa je tisti del, ki pojasnjuje, zakaj menjava izvajalca ni mogoča: prehod na drugega ponudnika bi zahteval "izjemno visoke stroške, ogromne vire in nepredvidljiva tveganja pri izvedbi".
Z drugimi besedami: zamenjava bi pomenila ponovni razvoj celotnega analitičnega okolja, migracijo ogromnih količin občutljivih podatkov, dolgotrajne postopke varnostne certifikacije in popolno prešolanje vseh zaposlenih. Palantir je torej zgradil digitalni temelj, ključe do vrat pa zadržal zase. NESO je ujet v zlati kletki, iz katere je izhod dražji od same ostankovne uporabnosti sistema.
Enak scenarij kot pri britanskem zdravstvenem sistemu
Če se vam ta zgodba zdi znana, niste edini. Enaka strategija se je že odvila pri britanskem zdravstvenem sistemu (NHS). Palantir je med pandemijo najprej dobil manjše pogodbe brez konkurence za približno 60 milijonov funtov. Ko je nato NHS objavil velikanski razpis za enotno podatkovno platformo v vrednosti 330 milijonov funtov, je imel Palantir kot obstoječi dobavitelj takšno tehnično prednost, da nihče drug ni imel realnih možnosti za zmago.
Pri energetskem operaterju NESO sedaj spremljamo popolnoma enak scenarij v začetni fazi. Trenutna podaljšana pogodba velja do 31. julija 2027, z vgrajenimi možnostmi podaljšanja do sredine leta 2028. V ozadju pa NESO že napoveduje nov strateški razpis za obdobje od leta 2027 do 2032 (z možnostjo podaljšanja do 2034) za celovito modeliranje podjetja in odločanje s pomočjo umetne inteligence. Do trenutka, ko se bo ta velikanski razpis začel, bo Palantir sistem upravljal že štiri leta in imel popoln vpogled v delovanje. Uganete lahko, kdo bo favorit.
Cinična ironija britanske politike
Posebej zabaven – oz. pretresljivo ciničen – je podatek o časovnem zaporedju. NESO je to pogodbo podpisal natanko na dan, ko je britanski minister za zdravje v parlamentu pred poslanci priznal, da nezaupanje javnosti do podjetja Palantir pahnja bolnike v odstop od izmenjave zdravstvenih podatkov. V le štirih mesecih je več kot 60.000 ljudi uradno prepovedalo uporabo svojih podatkov prav zaradi povezav z omenjenim ameriškim podjetjem.
Medtem ko ena veja britanske države neposredno meri škodo in finančni strošek načetega ugleda tega podatkovnega velikana, druga veja države z njim podpisuje nove pogodbe brez razpisa in še bolj poglablja svojo digitalno odvisnost. To je politična ironija najvišjega razreda.
Ali Evropa res potrebuje tuji digitalni ključ?
Palantir je brez dvoma izjemno sposobno in tehnično napredno podjetje. Njihove podatkovne rešitve delujejo izjemno hitro in učinkovito, prav zato se javne ustanove nanje navadijo kot vozniki na luksuzni križar. A težava nastane, ko ugotovite, da ste tujemu podjetju predali celotno infrastrukturo in znanje o delovanju vaše najpomembnejše državne mreže.
Zgodba britanskega energetskega operaterja NESO je šolski opomin za celotno Evropo o nevarnostih tehnološkega monopoliziranja. Ko enkrat prestopite prag takšne platforme, vrnitve praktično ni več, cenik pa določa tisti, ki drži ključe. Pogodba v vrednosti 21,2 milijona funtov je le kaplja v morje v primerjavi s tem, kar sledi po letu 2027. Ali je pametno, da kritično energetsko infrastrukturo države poganja zasebno podjetje z izrazitimi obveščevalnimi koreninami? Kaj pa vi mislite – bi morala Evropa nujno razviti lastne avtonomne podatkovne platforme ali naj preprosto plačujemo tistim, ki imajo trenutno najboljšo opremo? Zapišite svoje mnenje v komentarjih!
