Če ste mislili, da je svet modernega avtomobilizma dokončno kapituliral pred tihimi električnimi škatlami in sterilnimi algoritmi, vas moram prijetno presenetiti. Nekje v osrčju britanske inženirske trme se je namreč zgodil čudež, ki diši po oktanskem bencinu, zažgani gumi in čisti, nefiltrirani nostalgiji. Legendarni Jensen Interceptor je vstal od mrtvih. In to ne kot kakšen bled, električni modni dodatek za salonske okoljevarstvenike, temveč kot absolutno pošastni dirkaški laboratorij Jensen Interceptor GTX, opremljen s kompresorskim osemvaljnikom, ki brez težav prestraši večino današnjih superšportnikov.
Podjetje Jensen International Automotive (JIA), ki si je v preteklih desetletjih ustvarilo zavidljiv sloves z vrhunskimi predelavami in restavracijami klasičnih modelov Interceptor, se je tokrat odločilo za radikalen korak. Namesto zgolj še enega uglajenega »restomoda« so razvili povsem nov avtomobil od temeljev navzgor. Preden pa bodo bogatim zbirateljem ponudili serijski cestni kupe, so na stezo poslali model GTX – brezkompromisni prototip, katerega edina naloga je, da tehnologijo priganja do točke uničenja in postavi temelje za prihajajoče cestne modele.
Korenine legende: Od Clarka Gabla do zlate dobe Grand Tourerjev
Zgodovina znamke Jensen se bere kot klasična britanska drama z vsemi vzponi, padci in nepričakovanimi preobrati. Vse skupaj se je začelo že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko sta brata Alan in Richard Jensen začela s predelavo karoserij. Ko je sam hollywoodski zvezdnik Clark Gable leta 1934 naročil unikatno predelavo na šasiji Fordovega V8, je bil uspeh zapečaten in podjetje se je preimenovalo v Jensen Motors.
Prava legenda pa se je rodila leta 1966, ko je na ceste zapeljal originalni Jensen Interceptor. Združeval je to, kar je v avtomobilskem svetu veljalo za popolno kombinacijo: osupljivo eleganco, ki jo je zrisala italijanska karosernica Carrozzeria Touring, ter neuničljivo, surovo ameriško moč Chryslerjevega motorja V8 s prostornino od 5,9 do 7,2 litra. Imel je legendarno zadnje steklo, ki se je bohotilo kot kupola na rastlinjaku, ponujal je prostor za štiri potnike in hitrost, ki je tekmovala z najboljšimi Aston Martini tistega časa. Vozili so ga vsi, od Franka Sinatre do Cher. Kljub kultnemu statusu in pionirskemu štirikolesnemu pogonu pri različici FF pa je naftna kriza v sedemdesetih letih podjetje pahnila v stečaj. Poskus obuditve leta 2001 z modelom S-V8 se je žal klavrno končal po le približno dvajsetih primerkih. Do danes.
Surova moč pod pokrovom: 6,8-litrski kompresorski V8
Ko odprete neskončno dolg sprednji pokrov novega GTX, ne boste našli nobenih baterijskih sklopov ali tihih elektromotorjev. Tam kraljuje masiven 6,8-litrski osemvaljnik V8 s koreninami v General Motorsovi arhitekturi LT, ki so ga v teksaški delavnici Late Model Engines predelali skoraj do neprepoznavnosti. Z vgradnjo 2,65-litrskega mehanskega polnilnika (Roots supercharger) ta agregat razvije osupljivih 706 kW (960 KM / 973 PS).
In to je šele začetek. Inženirji pri Jensenu brez zadržkov priznavajo, da je pogonski sklop z manjšimi posegi zmožen proizvesti kar 895 kW (1.200 KM / 1.217 PS) ter več kot 1.491 Nm navora. Vsa ta orjaška konjenica se prek lahkega kardana iz ogljikovih vlaken in šeststopenjskega sekvenčnega menjalnika prenaša izključno na zadnji kolesni par prek zapora diferenciala Wavetrac.
»Ta avtomobil ni nastal kot marketinška vaja ali nostalgična želja po ponovnem risanju preteklosti. K projektu smo pristopili kot inženirji in navdušenci, z željo ustvariti nekaj brutalno zmogljivega.«
Čeprav tovarna za prototip GTX še ni objavila uradnih meritev s štoparico, je ob takšnem razmerju med težo in močjo povsem jasno, da se pospešek od 0 do 100 km/h spusti krepko pod tri sekunde, končna hitrost pa brez kančka dvoma presega 330 km/h.
