4. oktober 2026 ob 07:5411 min branja1500 ogledov

Test Volvo EX60 P10: 510 konjev, volna, tišina in dokaz, da je Volvo še vedno Volvo

Volvo EX60 P10 smo odpeljali tja, kjer se dobri avtomobili ločijo od prospektov: na avtocesto proti Jadranu in nato na razbite ceste otoka Pag. Švedski družinski SUV ima 510 konjev, kabino, ki deluje kot wellness, in volan, velik kot krožnik za sladico. Na papirju je to recept za zmedo. V praksi pa nekaj povsem drugega.

AvtorJan Macarol

Deli

AudioGlas: Jan Macarol · 2:27−2:27

Test Volvo EX60 P10: 510 konjev, volna, tišina in dokaz, da je Volvo še vedno Volvo

Dejstva v 30 sekundah

Na testu je pri 55 odstotkih napolnjenosti dosegel 347 kW polnilne moči, zato postanek za polnjenje ni dopuščal niti mirne kave.
Skoraj vse upravljate prek osrednjega zaslona, tudi ogledala, položaj volana, prezračevalne šobe in zadnjo meglenko.
Pri hitri avtocestni vožnji je poraba dosegla 30 kWh/100 km, doseg pa približno 300 km namesto uradnih 660 km po WLTP.
Prtljažnik sprejme 523 litrov, sprednji prtljažnik dodatnih 52 litrov, P10 pa lahko vleče 2.400 kg.
Volvo EX60 P10 AWD na slovenskem trgu v opremi Plus stane 66.400 evrov, v bogatejši opremi Ultra pa 73.350 evrov.

Volvo XC60 je bil vrsto let najbolje prodajani Volvo na svetu. Njegov električni naslednik zato ni še en model v katalogu. Volvo EX60 je prvi avto na novi platformi SPA3, zasnovani izključno za elektriko, in avto, od katerega je odvisno, ali bo znamka po lanski izgubi spet zadihala s polnimi pljuči. Za zdaj kaže dobro: povpraševanje je tako veliko, da mu tovarna v švedski Torslandi komaj sledi.

Bistvo je skrito pod tlemi. Baterijske celice so vgrajene neposredno v karoserijo, čemur Volvo pravi cell-to-body. To prihrani približno 70 kg, spusti tla kabine in naredi avto tog kot bančni sef. Sistem deluje pri 800 voltih. To si zapomnite, ker se bo obrestovalo pri polnjenju. In to precej bolj, kot sem pričakoval.

Pod pokrovom: zlata sredina s 510 konji

Ponudba ima tri stopnje. Osnovni P6 z zadnjim pogonom razvije 275 kW (374 KM). Vrhunski P12 ima kar 500 kW (680 KM) in baterijo za do 810 km dosega po WLTP. Vmes sedi testni P10 AWD z dvema motorjema, štirikolesnim pogonom in močjo 375 kW (510 KM / 503 hp). Navor znaša 710 Nm (524 lb-ft). Do 100 km/h (62 mph) pospeši v 4,6 sekunde, končna hitrost pa je kot pri vsakem sodobnem Volvu omejena na 180 km/h (112 mph).

Zlata sredina torej. Če lahko temu sploh tako rečemo. Pred dvajsetimi leti so bile takšne številke rezervirane za italijanske superšportnike z dvema sedežema in prtljažnikom za zobno ščetko. Danes jih dobite v švedskem družinskem SUV-ju z otroškim sedežem zadaj in držalom za kavo spredaj.

P12 je do stotice hitrejši za sedem desetink sekunde. To je odličen argument za pogovor ob kavi in precej slab argument za doplačilo, razen če res potrebujete večjo baterijo. Po tej poti lahko mirno zapišem: P10 je tisti, pri katerem se moč, doseg in cena srečajo na pravem mestu.

Najprej izpit: slaba slovenska cesta

Preden smo zavili na avtocesto, smo namenoma izbrali daljšo pot čez Črnomelj na jugu Slovenije. Tam so ceste dinamične, ovinkaste in mestoma slabe, torej natanko takšne, kot jih potrebuješ, če hočeš avto spoznati, preden mu zaupaš družino in prtljago.

Ugotovitev je bila hitra: to je izjemno suveren avtomobil. Vozili smo z enim pedalom, saj rekuperacija z močjo do 300 kW opravi skoraj vse zaviranje namesto vas. Popustiš plin, avto umirjeno upočasni, energija pa se vrne v baterijo. Tak način vožnje je presenetljivo pomirjujoč. In tih. Podvozje je bilo ves čas suvereno in s slovensko cesto ni imelo nobenih težav. Izpit opravljen, še preden smo videli prvo cestninsko postajo.

Avto ni dirkalnik. Je pa lahko dinamičen družinski SUV.

Avtocesta: bombnik brez primere

Pot iz Slovenije do hrvaškega otoka Pag je predvsem avtocesta. Dolga in hitra. Vozili smo jeseni, pri idealnih temperaturah okoli 25 stopinj Celzija, torej v razmerah, v katerih baterija nima izgovorov. Avtocesta je natanko tisti teren, na katerem se električni avtomobili radi spremenijo v računsko nalogo. EX60 se je spremenil v nekaj drugega: v avtocestni bombnik brez primere.

Najprej tišina. Laminirana stekla so res vrhunska in skupaj z aktivnim dušenjem hrupa naredijo kabino tako tiho, da se pri avtocestni hitrosti pogovarjate polglasno. Takšno tišino poznam iz precej dražjih in precej daljših limuzin. Kilometri pa izginjajo, kot bi jih nekdo brisal z radirko.

Potem stabilnost. Dolga medosna razdalja, baterija v tleh in pogon na vsa štiri kolesa naredijo svoje: avto leži na cesti kot likalnik na srajci. Tudi pri hitrostih, pri katerih se marsikateri SUV začne počutiti kot jadrnica v bočnem vetru.

Rezultat je tisto, kar šteje. Po več urah vožnje smo izstopili manj utrujeni, kot smo vstopili. Pri avtomobilih je to redkejša lastnost od 500 konjev.

Levi pas ima svojo ceno

Pa bodimo pošteni, ker Macarol test ni reklama. Na dolgi ravnini mimo Gospića, kjer hrvaška avtocesta prečka planoto in kar kliče po resnem tempu, smo vozili resno. In avto je tudi resno porabil. Na levem pasu se poraba dvigne tudi do 30 kWh/100 km.

To ni kritika. To je fizika. Dve toni in pol s čelno površino manjše garaže pri visoki hitrosti zahtevata svoj davek in vsak električni avto te velikosti bi ga plačal. Pri takem tempu baterija zadošča za približno 300 km (186 milj), kar je daleč od uradnih 660 km (410 milj) po WLTP. Kdor hoče daleč, naj se drži desnega pasu. Kdor hoče hitro, naj ve, da EX60 za to ponuja zelo dober izgovor. O njem v naslednjem poglavju.

Polnjenje: niti kave nismo spili

Tu me je Volvo res presenetil. Pričakoval sem običajno zgodbo: lepa številka pri skoraj prazni bateriji, potem pa moč polnjenja pada hitreje kot navdušenje. Zgodilo se je nasprotno. Pri 55 odstotkih napolnjenosti smo dosegli 347 kW polnilne moči. Pri več kot polovici polne baterije. Večina električnih avtomobilov takšne številke ne vidi niti pri desetih odstotkih.

Do 87 odstotkov je napolnil prehitro. Dobesedno prehitro: kave nismo spili in na stranišče nismo utegnili. Avto je bil pripravljen prej kot mi, zato smo na koncu hiteli mi, ne on. To je popolnoma nov problem v svetu električne mobilnosti in priznam, da je precej prijetnejši od starega.

Uradni podatki to potrjujejo. Baterija ima 95 kWh bruto kapacitete (približno 91 kWh uporabne), vršna moč polnjenja na enosmernem toku je 370 kW, od 10 do 80 odstotkov pa po Volvovih navedbah traja 16 minut. Seveda le na dovolj močni polnilnici, ki jih ob poti še ni na vsakem počivališču. Doma pomaga vgrajeni trifazni polnilnik z močjo 22 kW, ki ga konkurenca v tem razredu večinoma nima. Garancija za baterijo velja 10 let ali 240.000 km ob rednem servisiranju pri pooblaščenem serviserju.

In zdaj tisti izgovor. Če se avto polni tako hitro, visoka poraba na levem pasu ni več kazen, ampak izbira.

Obalna cesta: prehitevanje je šala

Jadranska magistrala je obalna cesta, ki se vije med morjem in skalami. Ovinki, kratke ravnine, turistični avtodomi in tovornjaki. Cesta, na kateri je vsako prehitevanje običajno majhen projekt z načrtom in tveganjem.

V EX60 P10 je prehitevanje šala. Sposobnosti so skoraj smešne, ker avto preprosto gre. Izstreli se iz katere koli hitrosti, brez premisleka, brez prestavljanja, brez dramatike. Pogledaš, pritisneš in si spredaj. Čas, ki ga preživiš na nasprotnem pasu, je tako kratek, da je to pravzaprav varnostna funkcija. 710 Nm navora ni številka za hvaljenje v gostilni. Je razlog, da za avtodomom ne voziš dvajset kilometrov.

Pag: ko gladkega asfalta zmanjka, podvozje ostane

Pag je otok, ki je videti kot Luna, ki ji je nekdo dodal morje. Kamen, veter in lokalne ceste, ki jih desetletja krpajo z dobro voljo. Za avto z velikimi kolesi in več kot dvema tonama mase bi to moralo pomeniti težave. Ni jih bilo.

Tudi na slabih cestah je podvozje fantastično. Adaptivni blažilniki se po Volvovih podatkih prilagajajo 500-krat na sekundo. V praksi to pomeni, da prečne grbine, zaplate in luknje pridejo do kabine kot oddaljena novica. Nekaj se je zgodilo, a ne vam. Na zaslonu izbirate med mehko, standardno in trdo nastavitvijo. Mehka je za otok, trda za ovinke, standardna za vse, ki ne marajo menijev.

Drobni tisk: zračnega vzmetenja v običajnem EX60 ni, rezervirano je za različico Cross Country. Po tej vožnji ga nisem pogrešal niti enkrat.

Mali volan, velika skušnjava

Zdaj pa k tistemu krožniku za sladico. Volan v EX60 je nenavadno majhen, skoraj kot iz računalniške igre. Prvih deset minut je čuden. Potem ugotoviš, da te vabi k aktivni vožnji. Majhni gibi, hiter odziv, avto, ki se zdi lažji in bolj okreten, kot kaže tehtnica.

Nasvet iz prakse: krmiljenje je v osnovni nastavitvi premehko, zato ga v meniju preklopite na trše. Šele potem mali volan dobi smisel.

A ne slepimo se. To ni športni bombnik. Kdor hoče vsak ovinek začutiti v dlaneh, bo še vedno srečnejši v BMW-ju. In potem je tu najpomembnejši omejevalnik zmogljivosti, ki ga ne najdete v nobenem tehničnem listu: družina v avtomobilu. Ko zadaj sedijo otroci in zraven nekdo, ki bi rad v miru prebral sporočila, se 510 konjev uporablja z odgovornostjo dobrega gostitelja. Lepo je vedeti, da so tam. Ni jih treba vseh hkrati postreči.

Zunanjost: izčiščena do zadnje šipe

Pri dizajnu mi je posebej všeč podrobnost, ki jo opaziš šele, ko odpreš vrata: šipe nimajo okvirjev. Zaradi tega je celoten bok videti res izčiščen, kot bi ga nekdo narisal z eno potezo in potem odložil svinčnik.

V isto zgodbo spadajo male kljukice na vrhu vrat. Vem, da imajo nekateri glede njih pomisleke. Mi smo se jih navadili takoj, že pri prvem postanku, in po dveh dneh se mi je zdela klasična kljuka skoraj staromodna. Rešitev je preprosta, vedno na istem mestu in karoserijo pusti čisto. To hvalim.

Notranjost: SPA3 spodaj, spa zgoraj

Platforma se imenuje SPA3. Po nekaj urah v kabini sem prepričan, da ime ni naključje. Notranjost je izjemna in deluje kot spa. Ne pretiravam. Oblazinjenje iz mešanice volne, mat les in svetli toni ustvarijo prostor, v katerem se utrip sam od sebe umiri.

Skrivnost je v tem, česar ni. V tej kabini ni ničesar odvečnega. Nobenih okrasnih letvic, ki bi tekmovale za pozornost, nobenega gozda gumbov, nobene svetlobne predstave. Ko iz prostora odstraniš vse nepotrebno, ostane mir. Skupaj s tišino, ki jo zagotavljajo laminirana stekla, je to ena najbolj sproščujočih kabin, v katerih sem sedel. Ne glede na ceno.

Merilniki so pomaknjeni daleč naprej, skoraj v linijo pogleda, zato projekcijskega zaslona ne pogrešate. Zvočni sistem Bowers & Wilkins z 28 zvočniki, tudi v vzglavnikih, na dolgi etapi spremeni kabino v koncertno dvorano. Vgrajeni Googlov pomočnik Gemini zna načrtovati pot s postanki za polnjenje in kosilo, ne da bi morali tipkati.

Minimalizem pa ima svojo ceno. Skoraj vse upravljate prek osrednjega zaslona: ogledala, položaj volana, prezračevalne šobe in celo zadnjo meglenko. Zaslon je bliskovito hiter, a hitrost ne pomaga, ko v megli iščeš ikono namesto gumba. Predala pred sovoznikom ni, preselil se je v sredinsko konzolo.

Prostor: družina, prtljaga in še prikolica

EX60 meri v dolžino 4.803 mm, medosna razdalja pa je 2.970 mm. Ker je baterija del karoserije, so tla nizka in noge zadaj ne visijo v zraku kot v marsikaterem električnem avtu. Naklon zadnjih naslonjal se nastavlja električno, kar na dolgi poti ceni vsak, ki je kdaj poskusil zaspati pokonci.

Prtljažnik sprejme 523 litrov in vanj smo vse spravili brez kakršnih koli težav. To je res lepo oblikovan pravokotnik, brez izboklin in čudnih kotov, v katerega kovčke zlagaš kot knjige na polico. Pod dnom pa se skriva še en res globok predal, kamor gredo mokre brisače ali vse tisto, česar nočete videti do doma.

Spredaj je funkcijsko zanimiv sprednji prtljažnik z 52 litri. Vanj sem takoj odložil polnilne kable in tam so ostali do konca poti. Kabli ločeno od prtljage: majhna stvar, ki jo ceniš ob vsakem polnjenju.

Številka, ki bo zanimala lastnike čolnov in počitniških prikolic: P10 lahko vleče 2.400 kg (5.291 lb). Vlečna kljuka se izvleče in skrije električno, s pritiskom na gumb v prtljažniku.

Cena: P10 je tudi tu na pravem mestu

Na slovenskem trgu stane Volvo EX60 P10 AWD v opremi Plus 66.400 evrov, v bogatejši opremi Ultra pa 73.350 evrov. Osnovni P6 se začne pri 63.350 evrih, P12 pri 72.500 evrih. Cene v Nemčiji so skoraj enake, kar je dobra orientacija za preostalo Evropo.

Razlika med P6 in P10 je torej približno tri tisočake. Za ta denar dobite 136 konjev več, štirikolesni pogon in večjo baterijo. V svetu premium avtomobilov, kjer toliko stane lepša barva s paketom luči, je to skoraj nespodobno dobra kupčija. Z doplačili za kolesa, barvo in pakete pa se račun hitro približa 80 tisočakom.

Sodba: komu ga priporočam in komu ne

Komu je namenjen? Družini, ki večkrat na leto prevozi pol celine in hoče na cilj prispeti spočita. Vozniku, ki ceni tišino bolj kot hrup in udobje bolj kot čas kroga. Vsem, ki so leta vozili XC60 in so čakali na razlog za prestop na elektriko. Ta razlog je zdaj tu in ima 510 konjev.

Komu ga odsvetujem? Tistemu, ki išče občutek v volanu in bi rad vsak ovinek začutil v dlaneh. In tistemu, ki ob besedi zaslon dobi izpuščaje, ker boste v EX60 po zaslonu drsali pogosteje, kot bi si želeli.

Slabosti so resnične in jih ne skrivam. Preveč funkcij je zakopanih v menije. Pri resnem tempu poraba poskoči do 30 kWh/100 km, kar je pričakovano, a je prav, da veste. In aktivnega dušenja hrupa ne morete izklopiti, če vam ne ustreza.

Toda po poti do Paga in nazaj je moja sodba jasna. To je eden najboljših električnih avtomobilov za dolge poti, kar sem jih vozil. Na avtocesti je bombnik. Na obalni cesti prehiteva, kot da drugi stojijo. Na slabih cestah je blazina. Na polnilnici je hitrejši od vaše žeje. In kabina je prostor, v katerem bi človek najraje ostal še pol ure po prihodu. P10 je različica, ki ima vsega ravno prav in ničesar premalo, za okoli 70.000 evrov pa je tudi najbolj smiselna izbira v ponudbi.

In še osebna opomba. V preteklosti sem bil lastnik treh modelov te znamke. EX60 me je popolnoma očaral. Je pač vse, kar od Volva pričakujete: drugačen, resen, minimalističen. Predvsem pa se ne trudi biti karkoli drugega. Ne igra nemškega športnika in ne posnema kalifornijskega računalnika na kolesih.

Volvo je hotel narediti avto, ki ga določajo številke. Naredil je avto, ob katerem nanje pozabite. Spomnite se le, da ste na morje prišli spočiti in da vam je na polnilnici zmanjkalo časa za kavo. Še vedno je Volvo. In to je največ, kar lahko o njem povem.