Volvo XC60 je bil vrsto let najbolje prodajani Volvo na svetu. Njegov električni naslednik zato ni še en model v katalogu. Volvo EX60 je prvi avto na novi platformi SPA3, zasnovani izključno za elektriko, in avto, od katerega je odvisno, ali bo znamka po lanski izgubi spet zadihala s polnimi pljuči. Za zdaj kaže dobro: povpraševanje je tako veliko, da mu tovarna v švedski Torslandi komaj sledi.
Bistvo je skrito pod tlemi. Baterijske celice so vgrajene neposredno v karoserijo, čemur Volvo pravi cell-to-body. To prihrani približno 70 kg, spusti tla kabine in naredi avto tog kot bančni sef. Sistem deluje pri 800 voltih. To si zapomnite, ker se bo obrestovalo pri polnjenju. In to precej bolj, kot sem pričakoval.

Pod pokrovom: zlata sredina s 510 konji
Ponudba ima tri stopnje. Osnovni P6 z zadnjim pogonom razvije 275 kW (374 KM). Vrhunski P12 ima kar 500 kW (680 KM) in baterijo za do 810 km dosega po WLTP. Vmes sedi testni P10 AWD z dvema motorjema, štirikolesnim pogonom in močjo 375 kW (510 KM / 503 hp). Navor znaša 710 Nm (524 lb-ft). Do 100 km/h (62 mph) pospeši v 4,6 sekunde, končna hitrost pa je kot pri vsakem sodobnem Volvu omejena na 180 km/h (112 mph).
Zlata sredina torej. Če lahko temu sploh tako rečemo. Pred dvajsetimi leti so bile takšne številke rezervirane za italijanske superšportnike z dvema sedežema in prtljažnikom za zobno ščetko. Danes jih dobite v švedskem družinskem SUV-ju z otroškim sedežem zadaj in držalom za kavo spredaj.

P12 je do stotice hitrejši za sedem desetink sekunde. To je odličen argument za pogovor ob kavi in precej slab argument za doplačilo, razen če res potrebujete večjo baterijo. Po tej poti lahko mirno zapišem: P10 je tisti, pri katerem se moč, doseg in cena srečajo na pravem mestu.

Najprej izpit: slaba slovenska cesta
Preden smo zavili na avtocesto, smo namenoma izbrali daljšo pot čez Črnomelj na jugu Slovenije. Tam so ceste dinamične, ovinkaste in mestoma slabe, torej natanko takšne, kot jih potrebuješ, če hočeš avto spoznati, preden mu zaupaš družino in prtljago.
Ugotovitev je bila hitra: to je izjemno suveren avtomobil. Vozili smo z enim pedalom, saj rekuperacija z močjo do 300 kW opravi skoraj vse zaviranje namesto vas. Popustiš plin, avto umirjeno upočasni, energija pa se vrne v baterijo. Tak način vožnje je presenetljivo pomirjujoč. In tih. Podvozje je bilo ves čas suvereno in s slovensko cesto ni imelo nobenih težav. Izpit opravljen, še preden smo videli prvo cestninsko postajo.
Avto ni dirkalnik. Je pa lahko dinamičen družinski SUV.

Avtocesta: bombnik brez primere
Pot iz Slovenije do hrvaškega otoka Pag je predvsem avtocesta. Dolga in hitra. Vozili smo jeseni, pri idealnih temperaturah okoli 25 stopinj Celzija, torej v razmerah, v katerih baterija nima izgovorov. Avtocesta je natanko tisti teren, na katerem se električni avtomobili radi spremenijo v računsko nalogo. EX60 se je spremenil v nekaj drugega: v avtocestni bombnik brez primere.
Najprej tišina. Laminirana stekla so res vrhunska in skupaj z aktivnim dušenjem hrupa naredijo kabino tako tiho, da se pri avtocestni hitrosti pogovarjate polglasno. Takšno tišino poznam iz precej dražjih in precej daljših limuzin. Kilometri pa izginjajo, kot bi jih nekdo brisal z radirko.

Potem stabilnost. Dolga medosna razdalja, baterija v tleh in pogon na vsa štiri kolesa naredijo svoje: avto leži na cesti kot likalnik na srajci. Tudi pri hitrostih, pri katerih se marsikateri SUV začne počutiti kot jadrnica v bočnem vetru.
Rezultat je tisto, kar šteje. Po več urah vožnje smo izstopili manj utrujeni, kot smo vstopili. Pri avtomobilih je to redkejša lastnost od 500 konjev.
Levi pas ima svojo ceno
Pa bodimo pošteni, ker Macarol test ni reklama. Na dolgi ravnini mimo Gospića, kjer hrvaška avtocesta prečka planoto in kar kliče po resnem tempu, smo vozili resno. In avto je tudi resno porabil. Na levem pasu se poraba dvigne tudi do 30 kWh/100 km.
To ni kritika. To je fizika. Dve toni in pol s čelno površino manjše garaže pri visoki hitrosti zahtevata svoj davek in vsak električni avto te velikosti bi ga plačal. Pri takem tempu baterija zadošča za približno 300 km (186 milj), kar je daleč od uradnih 660 km (410 milj) po WLTP. Kdor hoče daleč, naj se drži desnega pasu. Kdor hoče hitro, naj ve, da EX60 za to ponuja zelo dober izgovor. O njem v naslednjem poglavju.

Polnjenje: niti kave nismo spili
Tu me je Volvo res presenetil. Pričakoval sem običajno zgodbo: lepa številka pri skoraj prazni bateriji, potem pa moč polnjenja pada hitreje kot navdušenje. Zgodilo se je nasprotno. Pri 55 odstotkih napolnjenosti smo dosegli 347 kW polnilne moči. Pri več kot polovici polne baterije. Večina električnih avtomobilov takšne številke ne vidi niti pri desetih odstotkih.
Do 87 odstotkov je napolnil prehitro. Dobesedno prehitro: kave nismo spili in na stranišče nismo utegnili. Avto je bil pripravljen prej kot mi, zato smo na koncu hiteli mi, ne on. To je popolnoma nov problem v svetu električne mobilnosti in priznam, da je precej prijetnejši od starega.
Uradni podatki to potrjujejo. Baterija ima 95 kWh bruto kapacitete (približno 91 kWh uporabne), vršna moč polnjenja na enosmernem toku je 370 kW, od 10 do 80 odstotkov pa po Volvovih navedbah traja 16 minut. Seveda le na dovolj močni polnilnici, ki jih ob poti še ni na vsakem počivališču. Doma pomaga vgrajeni trifazni polnilnik z močjo 22 kW, ki ga konkurenca v tem razredu večinoma nima. Garancija za baterijo velja 10 let ali 240.000 km ob rednem servisiranju pri pooblaščenem serviserju.
In zdaj tisti izgovor. Če se avto polni tako hitro, visoka poraba na levem pasu ni več kazen, ampak izbira.
Obalna cesta: prehitevanje je šala
Jadranska magistrala je obalna cesta, ki se vije med morjem in skalami. Ovinki, kratke ravnine, turistični avtodomi in tovornjaki. Cesta, na kateri je vsako prehitevanje običajno majhen projekt z načrtom in tveganjem.
V EX60 P10 je prehitevanje šala. Sposobnosti so skoraj smešne, ker avto preprosto gre. Izstreli se iz katere koli hitrosti, brez premisleka, brez prestavljanja, brez dramatike. Pogledaš, pritisneš in si spredaj. Čas, ki ga preživiš na nasprotnem pasu, je tako kratek, da je to pravzaprav varnostna funkcija. 710 Nm navora ni številka za hvaljenje v gostilni. Je razlog, da za avtodomom ne voziš dvajset kilometrov.
Pag: ko gladkega asfalta zmanjka, podvozje ostane
Pag je otok, ki je videti kot Luna, ki ji je nekdo dodal morje. Kamen, veter in lokalne ceste, ki jih desetletja krpajo z dobro voljo. Za avto z velikimi kolesi in več kot dvema tonama mase bi to moralo pomeniti težave. Ni jih bilo.
Tudi na slabih cestah je podvozje fantastično. Adaptivni blažilniki se po Volvovih podatkih prilagajajo 500-krat na sekundo. V praksi to pomeni, da prečne grbine, zaplate in luknje pridejo do kabine kot oddaljena novica. Nekaj se je zgodilo, a ne vam. Na zaslonu izbirate med mehko, standardno in trdo nastavitvijo. Mehka je za otok, trda za ovinke, standardna za vse, ki ne marajo menijev.




















