"Ljudje so velikokrat osamljeni, ker gradijo zidove, namesto da bi gradili mostove." - Neznan avtor
Nekoč sta se prepirala dva brata. Živela sta na sosednjih kmetijah. To je bil njun prvi resni prepir po štiridesetih letih.
Tisti dan se je porušila njuna medsebojna naklonjenost.
Vse se je začelo z majhnim nesporazumom, ki je privedel do velikega prepira in ostrih besed, ki so jim sledili tedni, preživeti v tišini.
In potem je nekega jutra nekdo potrkal na vrata starejšega brata. Odprl jih je in zagledal moškega z mizarskim orodjem. “Iščem službo,” je dejal. “Bi se mogoče našlo kakšno delo zame na na vaši kmetiji?”
“Bi,” je rekel starejši brat. “Vem, kaj bi lahko storili zame. Vidite tisto hišo na drugi strani potoka? Tam živi moj sosed, moj mlajši brat. Prejšnji teden je bil med nama travnik, vendar je nekaj kopal od reke do sem in zdaj je med nama potok. To je naredil le za to, da bi me oškodoval. Vidite tista debla ob hlevu? Želim, da naredite dvometrsko ograjo, da ga ne bom več videl ne njega, niti njegove hiše.”
Mizar je rekel: “Vse mi je jasno. Dajte mi žeblje in sveder in videli boste, kako dobro ograjo bom naredil.”
Starejši brat je moral v mesto, zato je mizarju dal potrebni material in odšel. Ta je ves dan trdo delal, meril, žagal …
Ko se je starejši brat ob mraku vrnil, je bil zaprepaden in presenečen!
Ograje sploh ni bilo. Mizar je zgradil most, ki je povezoval oba bregova potoka. Bil je čudovit in z njegove druge strani se je k mostu z iztegnjenimi rokami približeval mlajši brat.
“Res si dober človek, ker si zgradil most po vsem tem, kar sem ti rekel in naredil,” je rekel mlajši brat.
Brata sta stala vsak na svoji strani mostu, počasi sta se odpravila drug k drugemu. Srečala sta se na sredini.
Opazila sta, kako je mizar dvignil svojo škatlo z orodjem in se odpravil na pot. “Hej, počakaj! Ostani z nama nekaj dni, še veliko je stvar, ki bi lahko naredil,” je rekel starejši brat.
“Z veseljem bi,” je dejal mizar, “vendar moram zgraditi še veliko mostov.”
