Kolumna: COTY – Car of the Year 2026 – ko se zdrava pamet žirantov pelje na zadnjem sedežu

Priznam, imam rad to tradicijo. Več kot šestdeset novinarjev COTY – Car of the Year iz vse Evrope, vsak s svojim okusom, navdušenjem in – dajmo si priznati – egom, ki bi napolnil vsaj dva bencinska rezervoarja. Ljudje, ki so v življenju prevozili več kilometrov kot povprečen Uber voznik v desetih letih. In vse to zato, da izberejo avto leta. Simbol napredka, inovacij, prihodnosti, ljudskosti. Torej avto, ki kaže smer razvoja avtomobilske industrije in ji na nek način dvigne palec, jo hvali in potrjuje, da dela prav.  Torej poglejmo kaj vse je narobe z izborom –  Car of the Year 2026.

Bum! In potem objavijo letošnjih sedem finalistov – Citroën C5 Aircross, Dacia Bigster, Fiat Grande Panda, Kia EV4, Mercedes-Benz CLA, Renault 4 in Škoda Elroq. Od naštetih se lahko strinjam morda le s Kio EV4, pri vseh ostalih imam resne pomisleke, ki jih bom tudi utemeljil v nadaljevanju.

Če bi mi kdo rekel, da je to seznam za razstavo »Retro dan v avtomobilizmu«, bi prikimal. Ampak to naj bi bili najboljši med najboljšimi, pionirji mobilnosti, sinonim za napredek. Samo da niso. Seveda da ne. To so znamke in avtomobili, ki najbolje perejo glavo avtomobilskim novinarjem – ki so v veliki večini še vedno v tistih zlatih časih, ko je njihovo mnenje nekaj veljalo in ko so doma imeli sodček rdečega kurilnega olja za samooskrbo svojega dizla.

Kdo ocenjuje prihodnost, če živi v preteklosti?

Tu pridemo do prvega pravega absurda. Med člani žirije za COTY – Car of the Year 2026 so še vedno ljudje, ki vozijo dizelske limuzine ali SUV-je in na električni avto gledajo kot na orodje Satana, ki iz vtičnic pije elektriko naših otrok. Resno.

Če ne razumeš življenja z električnim avtom – vsakodnevnega polnjenja, načrtovanja poti, občutka tišine, instantnega navora – potem preprosto ne moreš ocenjevati, kaj pomeni avtomobil prihodnosti. Če nimaš rad vseh avtomobilov – tudi električnih – in se ob vsakem testu opravičuješ, ker si se usedel v EV, potem nimaš osnove za kredibilno presojo.

O čem govorim? O tem, da novinar, ki ne razume, da danes obstajajo različne ravni mobilnosti – od utilitarne e-mobilnosti do klasične, čustvene, bencinsko dišeče mobilnosti – in ne zna ceniti vseh oblik, pač ne bi smel soditi, kaj naj bi bil avtomobil leta 2026.

Avtomobile moraš imeti rad. Vse. Sprejemati moraš njihovo raznolikost, razumeti kontekst. In predvsem – moraš z njimi živeti. Brez osebne izkušnje, brez lastništva, brez vsakodnevnega sobivanja z električnim avtomobilom … preprosto ne gre več. Pri električnem je namreč lastniška izkušnja edina prava zgodba. Vse ostalo ti ne da celotne slike.

To je eden glavnih problemov današnjega avtomobilskega novinarstva: testni avti so postali nadomestek za realnost. Testirajo, ne živijo. In to ni isto. Niti približno. Bistvo razumevanja e mobilnosti se skriva v lastništvu avtomobila na električni pogon. Esenca električnega avtomobila se razkrije šele v vsakodnevni rutini. Ko ga polniš vsak večer, kot telefon. Ko ugotoviš, kje manjka infrastruktura. Ko te reši aplikacija, ki najde prost polnilni priključek ob treh zjutraj. Ko ti tišina postane nova normalnost. Ko voziš električno leto, dve, tri … in ne plačuješ servisa, na račun prihrankov pa pokrivaš zavarovanje, cestnino in si redno izračunaš TCO (Total Cost of Ownership), ne le doseg v WLTP-tabeli. Razumeti električni avto ni dizajn, vozne lastnosti – ampak predvsem lastništvo.

Leta 2025 je več kot 90 % vseh novopredstavljenih modelov električnih. Kako lahko nekdo, ki ni nikoli zares živel z električnim avtom, razume, ocenjuje, vpliva? Kako lahko pišeš prihodnost, če še vedno bereš zemljevid, ne pa GPS? Spet ne govorim o tem, da te novinarji ne znajo voziti električnih avtomobilov … in ocenjevati tega segmenta. Ampak realno prava ocena je tista – popolnoma druga. Ocena življenja z avtomobilom.

Tudi zaradi tega avtomobil postaja nova kategorija. Miselno se premikamo vertikalno, ne več horizontalno kot nekoč na področju fotografije. In to ni več svet, kjer bi kočijaš lahko presojal, kakšen naj bo naslednji električni ali pametni avto. Tudi zato so avtomobilski novinarji z “ovitki na telefonih”, ki so videti kot beležke iz prejšnjega tisočletja, marsikje ostali ujeti v času. Enostavno niso v stiku. Novi avtomobili jim predstavljajo stres, kot je stres nov pametni telefon starostniku. Povozil jih je čas. Realno nimajo pojma, ker jih elektronika in tehnologije ne zanimajo. Zanimajo jih avtomobili, ki pa niso več to kar so bili nekoč.

Časi so se spremenili. Avtomobili tudi. Presojati jih moraš z glavo v prihodnosti – ne s srcem, ujetim v preteklosti.

 

Trenutno situacija je takšna, kot bi mesar ocenjeval veganske burgerje. Po vonju.

Težava žirantov Car of the Year 2026 je tudi – ali predvsem – tunelski vid. Če nisi lastnik električnega avtomobila, se boš vedno se boš nagibal k tistemu, kar ti je bližje, v kar si verjel desetletja. In tu se pokaže prava šibka točka: večina novinarjev tega izbora je precej starih. Njihova povprečna starost je precej nad 50 let – in to so leta, ko se ljudje zelo težko spreminjamo. Še manj pa smo pripravljeni spremeniti lastna prepričanja. Pomeni, da smo zapečeni v to kar vemo.

Tudi zato ti ljudje – poleg pritiska industrije – izbirajo avtomobile, ki nimajo nobene zveze s prihodnostjo. Namesto da bi gledali naprej, zrejo v preteklost.

Interes industrije: množični precenjeni avtomobili – pritisk in lobiranje

Če so na lepotnih izborih pogosto afere o izkoriščanju mladih deklet, potem gre pri izboru COTY za podobno simbiozo – med avtomobilsko industrijo in novinarji, ki – roko na srce – v zadnjem desetletju doživljajo precej pretresov in niso več uredniško avtonomni. Glede na razmere v medijih so novinarji danes pogosto enako dovzetni za »kompromise« kot mlada dekleta, ki za zavesami pokažejo več kot le nastop v kopalkah – vse za lento. Pri avtomobilih pač za testno vozilo, sponzoriran let ali oglasno kampanjo.

V avtomobilski industriji si kot novinar odvisen od 40 do 50 blagovnih znamk, med katerimi se – v različnih fazah kariere – pogosto gibljejo isti ljudje. Kljub številu znamk pa v PR-ju in marketingu ne sedi desetkrat več odločevalcev. Gre za eno malo večjo družino, povečini evropsko, z nekaj azijskimi izjemami, ki so bodisi postale skoraj avtohtone v Evropi ali pa so tako globalne, da imajo primerljiv vpliv kot evropski velikani.

In v tej industriji – razen če nisi Top Gear – se res ne izplača zameriti. Hitro pristaneš na kakšnem črnem seznamu. Sam sem zaradi negativne kakovostne izkušnje z avtom iz VAG skupine – Cupra Born – končal prav tam. Pa da ne bo pomote – o tej izkušnji nisem pisal na svojih platformah, zgolj v specializiranih Facebook skupinah. Vseeno je bilo dovolj za ban for life.

Pritisk te industrije na – pogosto samostojne novinarje je takšen, da ti pogosto odločajo po taktih, ki jih narekujejo proizvajalci. Zato med nagrajenci pogosto vidimo avtomobile, ki po osnovnih kriterijih – tehničnih lastnostih in varnosti – nikoli ne bi smeli postati evropski Avto leta.

Eden takšnih je, na primer, Renault 5 – verjetno eden najslabših zmagovalcev v zgodovini tega izbora. Rezultat Euro NCAP? Štiri zvezdice. Prostor, cena, tehnične lastnosti? Bližje letu 2022 kot 2025. Avto, ki še ni zrel – a kupiš ga le na podlagi emocij.

Letos? Povprečnost na piedestalu finalistov COTY – seveda brez Kitajcev na EU tleh

Dacia Bigster – avtomobil, ki se sliši, kot da je nastal po pivu in PowerPointu. Solidna na ceniku, praktična, ampak “avto leta”? To je, kot bi instant kavo razglasili za kavo leta. Večina ocenjevalcev se sicer strinja, da za svoj denar nekaj dobiš, a če osnovna – varnost šepa – kot pri Dusterju, kjer je NCAP pokazal le tri zvezdice – takšen avtomobil nikakor ne sodi v finale. Ne glede na razmerje med ceno in uporabnostjo. Pa še pelje se zelo podpovprečno.

Fiat Grande Panda – šarmantna, kvadratna, prijetna. A tehnološko? Tipičen primer Stellantisovega recikliranja platform, ki smo jih že videli. Če bi Grande Panda prišla z “USB-X” vhodom, bi bila to novica. Tako pa ostaja simpatičen avtomobil s platformo, ki bi – glede na to, kaj ponujajo Kitajci v tem segmentu – morala že v pokoj. Tehnološko nezrel in hkrati predrag v električni različici. V tem izboru je le zato, ker ga je mogoče dobiti tudi z običajnim motorjem z notranjim izgorevanjem. Če smo iskreni. Za primerljiv denar dobiš Leapmotor B10 – popolnoma drugačen avtomobil.

Mercedes-Benz CLA – luksuz, da. A s polnjenjem, ki ne deluje povsod. »Afera 800V« močno odmeva pri Mercedesu. Onemogočeno polnjenje na 400V polnilnicah bodo verjetno popravili, a situacija razkriva, da je negativna selekcija pri tej znamki očitno že tako globoka, da sistem lahko naredi tako očitno ogromno napako. Ko premium avto ne zna »piti« elektrike tam, kjer si ti želiš, se počutiš kot baron brez dvorišča in elektrificranega parkirišča.

Baronsko baročno – in v preteklost zazrto – pa je tudi oblikovanje. CLA se še vedno oklepa »ICE« sveta in kriči po zatohlosti oblikovalskega svinčnika oblikovalca, ki na zapestju svoje roke rad vidi klasično uro in dizel v tanku. Da – oblikovalci pri Mercedes-Benzu še vedno raje vozijo avtomobile z notranjim izgorevanjem, in to se pozna. Tudi dizajn, po moji oceni, na Kitajskem, ki je izrazito futurističen trg, ne bo požel navdušenja. Je na žalost premalo pred časom – bolj je 2015, kot 2025.

In Škoda Elroq? – Ne vem, kdo je odobril to obliko, ampak to ni evolucija, to je optični zločin. Če bi Picasso oblikoval SUV po petih pivih in treh energijskih pijačah, bi bil to Elroq. S tem sem sicer tega umetnika hudo užalil in ga slekel zgodovinskega pomena – ampak Elroq enostavno ni lep avtomobil. Določeni proporci ne zdržijo osnovnih zakonitosti oblikovanja in silijo v optične trike, ki enostavno ne delujejo. Avto na fotografijah izgleda grozno – v živo pa še slabše. Preprosto ne morem dvigniti palca, tudi če pri tehniki ni nič posebno narobe – je pa tudi tam izjemno sivo in povprečno. Zadnje leto sem začel zelo dvomiti v dizajn oddelek škode, ki je nekaj časa delal presežke, sedaj pa se mi zdi, da so skrenili s prave poti.

Citroën C5 Aircross – po vsej verjetnosti bi med finaliste raje uvrstil njegovega bratranca na isti platformi – Jeep Compass – ki je po moji oceni med vsemi najbolj dodelan. Podobno kot Fiat Panda, tudi tukaj ne kritiziram toliko platforme, ki je zanimiva predvsem zaradi svoje vsestranskosti – Stellantis na njej ponuja vse od klasike, priključnih hibridov do elektrike. A vseeno – toliko avtomobilov ima potem enake ali zelo podobne težave, da gre pri tem izboru za pravo loterijo. In te težave bo imel tudi C5 Aircross. Čerpav cenim kar dela Citroen s svojo francosko ekstravaganco v okviru skupine.

Kia EV4 – je edini avtomobil med finalisti, ki bi ga tudi sam umesti med finaliste, a s pridržkom, ker me na njem v tehničnem smislu zmoti kakšna ne tako majhna malenkost. A o tem v nadaljevanju na mojem izboru “lastnih” finalistov.

Renault 4 – simpatičen avtomobil s previsoko ceno, če smo iskreni. Z 4×4 pogonom, vsaj 8 kWh večjo baterijo in petimi zvezdicami na testu NCAP bi izpolnil moje osnovne kriterije za “finalista”. Vsekakor boljši kot Renault 5 – tudi zato, ker je bistveno uporabnejši na drugi klopi in v prtljažniku. Ne “hejtam” ga toliko kot Renault 5 – ne vem zakaj, ampak preprosto bolj uporaben avto je že na prvo žogo. Facelift bo skoraj zagotovo prinesel večjo baterijo, boljše polnjenje in – upajmo – tudi vsaj 5.000 evrov nižjo ceno. Takrat bo to zelo zanimiv avtomobil. Danes pač ni.

Kaj pa resnično napredni avtomobili? In moji favoriti izbora – Car of The Year 2026.

Ni Volva EX90. Ni Zeekr 7X. Ni nobenega pravega tehnološkega presežka. Ni tistega občutka, da gledaš prihodnost – bolj občutek, da si na sejmu rabljenih idej. Kot da žirija noče nagraditi tistih, ki dejansko delajo korake naprej, temveč tiste, ki varno hodijo po stari cesti – in tam vozijo 80 km/h.

Med vsemi kandidati, ki jih bom tudi navedel, bi sam izbral naslednje finaliste. Vse sem videl v živo in v njih sedel ter verjamem, da ustrezajo osnovnim kriterijem. So dovolj »ljudski«, da se ne izločajo iz izbora COTY – Car of The Year 2026 pa vendar tudi dovolj napredni, da si zaslužijo pozornost. Več, ko so jim namenili žirantje.

1. Zeekr 7X: Neverjetno razmerje med ceno in ponujeno tehnologijo. Ni brez napak, a jasno dokazuje, da lahko tehniko, ki jo pri avtomobilih nad 120.000 € dobimo le v premijskih paketih, tu dobimo za 60.000 €. Hidravlična vrata s samozapiranjem, 800-voltna arhitektura in 650+ konjev – to kaže smer, v katero bi morali pogledovati Porsche, Audi in drugi evropski velikani. Zeekr bo kitajski Porsche na EU cestah. Za nekje 30% nižjo ceno od EU konkurence. Kot zanimivost … na izboru COTY se pojavlja kot Zeekr 7 – kar absolutno ni pravilno zapisano. To je kot da bi BMW X3, odstranil črko X. Namreč Zeekr ima tudi model 007. Nedopustna šlamparija “COTY – 2026”, kjer še imena novinca ne zapišejo pravilno.

2. Smart #5: Specifičen dizajn, ki nekoliko spominja na Mini Countryman, s pravo mero tehničnega poguma. Za nekaj čez vstopnih 40.000 € dobiš zrel električni avtomobil na zanimivi platformi z zelo dobro opremo. Eden tistih avtov, ki pozitivno preseneti. V paketu Smart #5 Brabus pa izjemen avtomobil brez konkurence, okoli 60.000 evri, ki pije iz polnilnice hitreje kot Porsche Taycan. Je specifičen pri obliki, a tudi na nek način odbit na pravih mestih. Cel brand pa končno lepo napreduje in gre v neko svojo smer.

3. Volvo ES90: Točno to, kar mora ponuditi premium segment 2026. Ravno prav klasike, pomešane s preverjeno skandinavsko eleganco. Po moji oceni najlepši avtomobil izbora (zunaj in notri) – materiali, oblikovanje in – verjamem – tudi vozne lastnosti so na pravem mestu – celo vdihnjenega nekaj športnega duha. Da, je drag – kot so Volvi vedno bili – a ko ga postavimo ob bok konkurenci, kot so Mercedes-Benz EQS, EQE ali Audi A6 e-tron, hitro pokaže, da se z nimi kosa tudi cenovno. Avto, ki bi moral biti med finalisti, a je na žalost mnogih bolj Kitajski kot Evropski in tudi zato pri žirantih z minus točkami. Neupravičeno.

4. Kia EV4: Po specifikacijah sicer povprečen električni avtomobil, a v svojem razredu lahko konkretno premeša karte. Sorazmerno velika baterija za svojo velikost, že preverjena 3. generacija korejskih EV-jev in dostopna cena. Čeprav nima 800V polnjenja, bi si želel DC polnjenje nad 180 kW.  Majša baterija ima namreč polnjenje s 100 kWh, kar je za 2025 vsaj 50 kWh premalo. V izboru se je znašel tudi zato, ker je dovolj »podoben staremu svetu«, da ga žiranti razumejo. Sam pa cenim predvsem dobro ceno in pa novo konkurenco v razredu “Golf” električarjev. Tam, kjer teh avtomobilov tudi najbolj primankuje. Čeprav cena za različico GT line z veliko 78 kWh baterijo doseže bizarnih 49.000 tisočakov na nemškem trgu. Kar je po moji skromni oceni vsaj 10.000 evrov preveč glede na ponujeno. Za denar namreč dobite ralno dosti boljše električne avtomobile. Namesto njega bi hitro lahko izbral Leapmotor C10. A cenim korjeski pristop.

5. Mazda 6e ali DS N°8:  Za zadnjega finalista bi se odločal med tema dvema:

Mazda 6e – z manjšo baterijo izjemno uravnotežen avtomobil. Velika baterija je tehnološko precej zgrešena (počasno polnjenje), majhna pa dobra. Tehnično ni brez napak. Mazda ohranja veliko tistega, kar jo je nekoč naredilo posebno – kljub temu, da jo izdelujejo na Kitajskem. Je pa kot vedno zelo lepo in bezčasno oblikovana. Za približno 42.000 € z zelo bogato opremo in premišljenimi materiali predstavlja dober nakup. Celo mogoče najboljša vrednost za denar – glede na centimetre. Vožnja sicer ni več, kar je bila, a duša avtomobila je vseeno ostala zelo primerljiva. V moji knjigi – skriti favorit letošnjega izbora.

DS N°8 – najbolj samosvoj avtomobil v tej druščini. In to mi je všeč. Ni pretirano drag, a ponudi ogromno. Cenim, da si je DS izboril lastno platformo in filozofijo pogonov ter baterij v skupini Stelantis. Ne gre za rekordne številke, temveč za premišljeno, drzn(o) drugačnost. DS kupcem da tisto, kar pričakujejo: oblikovno in konceptualno ločenost od sivega povprečja. Prav ta »pika na i« ga po mojem mnenju pelje v zgornjo peterico. Torej pogum! Tega pa je treba nagraditi. Ga manjka evropejcem. To razmišljanje s svojo glavo.

Zaključek: Avto leta ali letnik povprečnosti?

Če naj bi bil izbor Car of the Year 2026 ogledalo tega, kaj Evropa ceni v avtomobilizmu, potem to ogledalo kaže nazaj v preteklost. To ni festival inovacij – to je razstava kompromisov. In žal industriji pošilja napačen signal. Namesto da bi rekli: »Tega ne delajte več, poglejte, kaj delajo Kitajci, izboljšajte se!«, jim dajemo ploskanje in potrditve.

Manjko avtomobilov (vsaj eneg ali dveh), ki sem jih navedel kot svoje finaliste, je dokaz negativne selekcije – ta se začne v razvojnih oddelkih in nadaljuje pri novinarjih. To je resen problem. Zakaj?!
Dokler si bomo potrepljal po ramenih in kupovali nagrade na podlagi preteklosti, dokler ne bomo priznali, da nam azijska konkurenca ne le diha za ovratnik – prehiteva, dokler sedma sila ne bo pripravljena na pošteno presojo, bo evropska avtomobilska industrija še naprej tonila. In pomoči ne bo.

Letošnji izbor je dokaz, da EU avtomobilska industrija ne zna in noče napredovati. A če želiš zmagovati, moraš najprej znati izgubljati – in to z dvignjeno glavo. Ta izbor industriji tega ne omogoča. Ne omogoča očiščenja in katarze, ki jo ta industrija potrebuje – takoj – danes.

Rad bi verjel, da gre za napredek, ampak letos se zdi, kot da žirija meri prihodnost z merilnikom iz devetdesetih. Če bi to res bil Avto leta, bi to moral biti avto, ki te osupne – ne tisti, ki te spravi v zehanje, kot te bo po vsej verjetnosti zmagovalec – COTY – Car of The Year 2026 – Škoda Elroq. (najbolj verjeten COTY 2026 glede na vse signale “domačih” žirantov) Vsekakor najbolj dolgočasen med vsemi avtomobili letošnjega leta, a prav tako siv kot večina avtomobilskih novinarjev – žirantov COTY. Je pa vsekakor ogledalo tega popolnoma zgrešenega izbora.

Morda bi bilo smiselno izbor prihodnje leto preimenovati v:
»Car of the Past – za tiste, ki se bojijo prihodnosti.«

Ko sem pisal ta besedilo, se mi je v ozadju vedno znova odzvanjal oglas Marlboro Mana iz leta 1954, v katerem so oglaševalci prikazali pravega kavboja iz Wyominga, ki so ga Burnettovi fotografi odkrili med snemanjem na ranču. Zelo romantično in cinematično posnet reklamni spot, ki prikazuje le enostavno življenje kavboja je ustvaril eno najboj uspešnih kampanij,  saj je igrala na noto nostalgije.

A nekaj je jasno – če obstaja reklama, ki je danes ne bi več smeli posneti, je to prav ta: oglas, ki je prodajal svobodo, a prinesel raka.

Zelo podobna je zgodba izbora COTY – Car of The Year 2026.