Prepovedani (oziroma nedosegljivi) sadeži so najslajši. In to pravilo se vedno znova potrdi tudi v kraljestvu ljubezni. Občutek zaljubljenosti se še potencira takrat, ko je nekdo nedostopen. In zakaj je tako? Zakaj si želimo tistih oseb, ki jih nikoli ne moremo imeti?
Zakaj je velikokrat nedosegljiva oseba v naših očeh še stokrat privlačnejša, kot bi bila, če bi jo lahko imeli? Nedosegljivost je kot čarobna začimba, ki nas prepriča, da si tiste stvari/osebe želimo še veliko bolj in nam onemogoči, da bi bili z nogami na realnih tleh. Kako takrat delujejo naši možgani?
Zakaj si želimo tistih oseb, ki jih nikoli ne moremo imeti?
Všeč nam je občutek, da nekoga lovimo.
Nekaterim ljudem je všeč občutek, ko nekoga lovijo. Všeč jim je nedosegljivost, trud, ki ga morajo vložiti in visoka doza hormonov, ki pride takrat, ko se oseba nekoliko omehča.
Mislimo, da smo vredni, če nam uspe.
Mnogi izmed nas zavestno ali pa nezavestno potrebujejo boj za neko osebo zgolj zato, da potrdijo, da so dovolj vredni. Če dobijo nekoga, ki na začetku ni pokazal zanimanja, je to vir pomembne potrditve.
Hranimo svoj ego.
Prav tako si včasih želimo nekoga, ki ga ne moremo imeti ne zato, ker hrepenimo ravno po tej osebi, vendar ker potihem želimo nahraniti lastni ego.
Privlači nas nezanesljivost.
Če si želimo osebe, ki je ne moremo imeti, je naše življenje zaradi tega precej razburljivejše. Še posebej, če ta oseba nekoliko vseeno sodeluje v flirtanju, vendar pa se nikoli ne preda popolnoma. Morda nam je všeč občutek, da nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri?
Naša domišljija ima prosto pot.
Ko nas oseba ne spusti blizu, si lahko v vrzeli, ki bi jih v kakšnem drugem odnosu zapolnile jasne in pravilne informacije, sami naslikamo svojo verzijo te osebe. Tako lahko hrepenimo po neki lastni fantaziji in ne zares toliko po tisti osebi.
