Stiske, ki jih skozi življenje ne predelamo, lahko rezultirajo tudi kot težave v odnosu.
Težave v odnosu – na primer konflikt v zvezi – so lahko posledica obrambe pred neprijetnimi občutki, ki nas prevevajo. Bodisi žalostjo, osamljenostjo,… Kako pogosto pustimo, da nas te stiske onemogočajo pri pristnem povezovanju?
Na spletni strani Psychology Today so objavili poglobljen članek o tem, kako lahko stiske, ki jih prenašamo skozi življenje botrujejo težavam v odnosih. Vsaka oseba v odnos prinese svoje lastne percepcije, interpretacije in izkrivljanja. Te pogosto slonijo na nerazrešenih stiskah oz. travmah iz preteklosti. Te tako posledično vplivajo tudi na našo sedanjost. Obstaja veliko načinov, kako lahko nerazrešene travme, pogosto skrite, oblikujejo naše odnose.
Preteklost pogosto projiciramo na sedanjost. Večina se nas tega le delno zaveda, a razvojne izkušnje oblikujejo, kako razumemo sedanjost, kako razmišljamo o odnosih in sebi, kaj si dovolimo misliti in čutiti itd. Nezavestno se naša percepcija dogajanja oblikuje na podlagi pričakovanj in izkušenj iz preteklosti. Ljudje, ki se z nami strinjajo, so idealizirani in nas privlačijo, medtem ko tistih, ki postavljajo vprašanja in nam kljubujejo, ne želimo vedno v bližini.
Ljudje imamo lahko težave s prepoznavanjem, saj ne ločimo preteklosti od sedanjosti. Del sistema obrambe je, da se ne zavedamo, kaj počnemo. Zavedanje pogosto prikritih obrambnih procesov, ki delujejo za ohranjanje varnosti ne glede na ceno, pogosto spremlja strah pred destabilizacijo ali negotovost o tem, ali so spremembe možne.
Težave v odnosu in samoprepoznavanje
Projiciranje na druge nam prihrani izziv in težave samoprepoznavanja. Znebimo se neprijetnih delov sede tako, da jih premestimo na druge, s čimer ‘razrešimo’ morebitno zmedo o dobrem in slabem. Tako lahko prav vse dojemamo bodisi kot dobro ali slabo, medtem ko se ne zavedamo, da prav nič ni le črno in nič le belo. Resničnost je ponavadi kompleksna, zahteva kompleksen okvir in sposobnost kontemplativne izkušnje.
»Disfunkcija v sedanjosti bo vztrajala, dokler se pretekla in sedanja vprašanja ne bodo obravnavala delno in integrativno. Disfunkcionalna dejanja, vzorci obtoževanja in prizadetosti, ki temeljijo na projekciji in razcepu, bodo izginili šele, ko bomo ločili preteklost in prihodnost, kaj temelji na grožnjah in je povezano s travmo in kaj ne. Edini način, da nekoga zares spoznaš, je čez čas. Če ne upočasnimo in ne ujamemo vseh plati sebe, o stvareh ne bomo razmišljali konstruktivno ali ne bomo pustili prostora čustvom, da nas vodijo. Za čustva je lahko potreben čas, da se pojavijo, še posebej, če smo se zaradi travme izognili občutkom ali smo popolnoma otopeli,« zaključuje psihiater dr. Grant Hilary Brenner.
