Predstavljajte si, da tečete 42 kilometrov svojega življenja na maratonu, tik pred vašim nosom pa robusten dostavnik bruha oblake sajastega dizelskega dima. Leta 1986 so inženirji pri Kii rekli odločen »ne« in nehote začrtali pot sodobni električni revoluciji.

Danes velja Kia za tehnološko silo, ki brez kančka zadrege meša štrene nemškim premijskim znamkam. Ko zapeljete najnovejšo Kio EV9 ali pritisnete stopalko za plin v modelu Kia EV6 GT, vas oblije občutek, kot da sedite v vesoljskem plovilu, razvitem v skrivnem laboratoriju v Seulu. Začetki pa so bili precej bolj nenavadni. Celoten električni imperij te znamke se namreč ni začel z vizionarskimi računalniškimi simulacijami in milijardnimi investicijami v baterijske tovarne, temveč z enim samim, nekoliko okornim belim kombijem, ki je moral reševati pljuča olimpijskih športnikov.

Maratonska misija brez izpustov: Rojstvo modela Besta EV
Zgodba sega v leto 1986, ko se je Seul pripravljal na azijske igre, le dve leti pred poletnimi olimpijskimi igrami leta 1988. Organizatorji so se soočili s precej nerodno težavo: za snemanje in merjenje časa na maratonu so potrebovali spremljevalno vozilo, ki bo vozilo tik pred vodilnimi atleti. Če bi pred maratonci na 42-kilometrski trasi celo dopoldne ropotal takratni standardni dizel, bi športniki na cilj prispeli z vnetimi sapniki, televizijski posnetki pa bi bili videti kot poročilo iz rudnika premoga.
Pri Kii so sprejeli izziv. Vzeli so svoj novi dostavnik Kia Besta – kompaktno vozilo s pogonom na zadnji par koles, ki ga je njihov razvojni center razvil kot naslednika legendarnega modela Bongo. Inženirji so iz motornega prostora brez milosti iztrgali dvolitrski štirivaljni dizelski agregat. Na njegovo mesto so vgradili elektromotor in baterijski sklop z zmogljivostjo približno 35 kWh, sestavljen iz svežnja klasičnih svinčeno-kislinskih akumulatorjev.
Naloga je bila neizprosna: prevoziti celotno maratonsko razdaljo brez postanka za polnjenje in na strehi nositi zajetno opremo za časomerilce ter težke televizijske kamere.
Rezultat je bil Kia Besta EV, prvi električni avtomobil, izdelan v Južni Koreji. Z enim polnjenjem je zmogel več kot 42 km dosega – ravno toliko, da je brez ene same kapljice goriva varno pripeljal tekače do ciljne črte. Čeprav Besta EV nikoli ni bila namenjena prodajnim salonom in je ostala zgolj delovni prototip, je v podjetju prižgala iskro, ki ni nikoli več ugasnila.
Od eksperimentalnih začetkov do serijskih pionirjev
Ko so inženirji ugotovili, da elektrika dejansko deluje, se razvoj ni več ustavil. Pot do globalne prepoznavnosti je seveda zahtevala nekaj vmesnih korakov:
- Kia Pride EV (1993): Predstavljen na razstavi Expo v Daejeonu skupaj z modelom Sephia EV. Pride z baterijo z zmogljivostjo 17,4 kWh je postal prvo korejsko električno vozilo, ki je prejelo uradno homologacijo za komercialno prodajo.
- Kia Ray EV (2011): Prvi pravi velikoserijski električni model znamke, namenjen domačemu korejskemu trgu. Pogon je zagotavljal motor z močjo 50 kW (67 KM) in baterijo s 16,4 kWh, kar je zadoščalo za mestnih 139 km dosega.
- Kia Soul EV (2014): Model, s katerim je Kia elektriko pripeljala v Evropo. S svojo simpatično škatlasto obliko, elektromotorjem z 81 kW (110 KM) in baterijo z zmogljivostjo 27 kWh je dokazal, da je električni avto lahko hkrati praktičen in zabaven.
Krog je sklenjen: Današnja električna prevlada
Štiri desetletja po improviziranem maratonskem kombiju je ponudba znamke neprepoznavna. Kia danes ponuja popolno električno paleto, ki obsega modele od vstopnega križanca Kia EV3 s ceno okoli 36.000 evrov in baterijo do 81,4 kWh, do prestižnega sedemsedežnika Kia EV9, opremljenega z baterijo z zmogljivostjo 99,8 kWh ter 800-voltno polnilno arhitekturo.

Za tiste, ki prisegajo na čiste zmogljivosti, pa je tu zastavonoša Kia EV6 GT. Ta cestni projektil s sistemsko močjo kar 430 kW (585 KM) in orjaškimi 740 Nm navora pospeši 0–100 km/h v osupljivih 3,5 sekunde, merilnik hitrosti pa se ustavi šele pri 260 km/h. Hitro polnjenje z močjo do 350 kW omogoča skok z 10 na 80 odstotkov napolnjenosti v pičlih 18 minutah – številke, ob katerih marsikateri tradicionalni športnik preprosto zardi.













