Moja kuhinja ne more biti ravno svetišče v hiši in ogledalo jeseni, letnega časa, ki ga krasijo barve, mize pa so obložene z dobrotami, ki so sad predhodnega pridnega dela in sreče, ki jo kuje vreme. Vabljeni k prebiranju.
Tudi pridnosti ne morem pogojevati s tem, da moj hladilnik ne sledi ravno »naravnim normam«, da bi se polnil s sezonskimi pridelki, zatorej na žalost v njem ostaja le klasika, kot npr. mleko, jajca, kakšna konzerva tune in domača mamina marmelada.
Kakšen dolgčas, boste rekli, jaz pa vam lahko z nejevoljo pritrdim in začnem z razlago oziroma brezpredmetnim opravičevanjem, da pač nimam časa, da bi ga napolnila. Splošno rečeno, v moji kuhinji ni nikogar, ki bi ropotal s posodo, ustvarjal čudovite dišave, si pel samospeve in hvale ter se okliceval za najboljšega kuharja. Če se še malo razgalim, sem po duši velik hedonist in znam uživati v dobri hrani, to je pa tudi vse, kar lahko rečem o nasledstvu mojstrskih genov kulinarike, ki naj bi ga nosil moj genski zapis. Povedati moram namreč, da je moj oče najboljši ”chef”, ki vihti kuhalnico kot vitez svoj meč, z začimbami se igra kot največji mojstri parfumov, na krožniku pa ustvarja podobe, kot je Picasso svoje slike. Krivdo, zakaj se moj vrhunski podedovani gen ni razvil, lahko pripišem le temu, da pač nisem imela možnosti oziroma priložnosti in vpogleda v stvar dogajanja, ker takrat, ko “on” kuha, ostali pač nimamo vstopa v njegov sveti tempelj, saj pravi, da so to skrivnosti največjih mojstrov, pa tudi, ko končno lahko vstopiš, seveda ne prej kot takrat, ko je stvaritelj neizmerno pohvaljen, vsi krožniki s kruhom pomazani in prsti slastno oblizani, ugotoviš, da je v kuhinjo padla ”bomba”. In če je oče čarodej okusov, ki tudi vizualno preseneča, je mama strateško odlično podkovani general pospravljanja, zlaganja, sortiranja in ustvarjanja prostora za nove kuharske avanture. Da si lik umetnika zaslužijo tudi kuharji in da je to tudi eno izmed bolj, če ne najbolj razburljivih in zanimivih področij, si lahko preberete, če boste nadaljevali z listanjem revije, predvsem pa boste z gotovostjo navdušeni nad spoznanjem, da lahko nekdo, ki je brez talenta, razvije sposobnost za ustvarjanje izvirnih receptov in da je v prvi vrsti pomembna predvsem strast, ki jo čutiš. Že od antičnih časov je veljalo, da ima hrana večji pomen in da je odkrivanje kulinaričnih stvaritev bolj umetnost okusa kot zgolj zadovoljstvo primarnih potreb. V kuhinji so se vedno in se še pišejo najboljše zgodbe in seveda bonton, inovacije ji pridajajo občutek prihodnosti, oblikovanje pa je sedanjost, predvsem pa sociološka zanimivost, ki navdušuje in navdihuje. Naj prišepnem, da se tudi jaz potrudim s pripravo in ”kuharsko tehniko” ter videzom mojega čokolešnika.
PREBRSKAJ REVIJO NA TABLICI – ODPRI V NOVEM OKNU
#173 City Magazine – OD 4. DO 18. NOVEMBRA di Rivista cittadina
