Neprijetna, naporna, a nepozabna – televizija v svoji najboljši obliki. Če ste videli Boiling Point, srhljivo napeto dramo v enem posnetku, ki jo je režiral Philip Barantini, potem vas Adolescence najbrž že čaka na seznamu za ogled.
Serijo je soustvaril Stephen Graham, ki je v Boiling Pointu blestel kot kuhar na robu zloma, skupaj s scenaristom Jackom Thornom, režisersko taktirko pa je ponovno prevzel Barantini. Štiri epizode dolga Netflixova mojstrovina je mešanica kriminalke in psihološke drame, ki z isto neizprosno enotno kamero spremlja družino, katere 13-letni sin je obtožen umora sošolke.
Rezultat? Neizprosna, hipnotična in srhljivo avtentična izkušnja, ki vas bo stisnila v kot in tam pustila brez diha.
Kaj se dogaja v “Adolescence”?
Serija gledalca zgrabi za vrat že v prvih minutah. Policijska racija ob svitu. Razjarjeni kriki. Tresenje sten pod težo udarcev ovna na vratih. Družina Miller je vržena v nočno moro, iz katere ni izhoda.
Oče Eddie (Graham), mama Manda (Christine Tremarco) in starejša sestra Lisa (Amelie Pease) še preden dojamejo, kaj se dogaja, že gledajo, kako policisti brutalno odvlečejo 13-letnega Jamieja (Owen Cooper) iz postelje. Obtožba? Umor sošolke.
Vse se nato preseli v policijsko postajo, kjer se v prvem neprekinjenem kadru odvija uro dolg emocionalni plaz – šokirana družina v sterilni čakalnici, odvetniki, ki izbirajo besede kot kirurški skalpeli, in detektiva DI Bascome (Ashley Walters, Top Boy) ter DS Frank (Faye Marsay, Andor), ki imata trdne dokaze.
Jamie vztraja pri svoji nedolžnosti. A je res nedolžen? In če ni – kako je prišel do točke, ko ga obtožujejo česa tako strašljivega?
Režijska mojstrovina: En posnetek, štiri različni svetovi
Posneti celotno miniserijo v enotnih kadrih se sliši kot vaja v slogu – a v resnici format deluje briljantno. Barantini ve, kaj počne. Kamera ne dopušča oddiha, ne omogoča rezov, ne daje prostora za dihanje. Gledalec se znajde ujet v vrtincu surove realnosti, kot da bi bil še en nesrečni člen v razpadajoči družini Miller.
Vsaka epizoda odpre novo poglavje družinske tragedije, čas pa skače naprej:
- Epizoda 1: Policijska postaja – napetost, ki jo lahko režemo z nožem. Kamera skače med tihimi šepeti in eksplozijami jeze.
- Epizoda 2: Šola – učitelji, učenci in starši se poskušajo spopasti s šokom. Socialna dinamika razpada pred očmi gledalca.
- Epizoda 3: Terapija – Jamie in psihologinja (Erin Doherty) v dvoboju besed in tišine. Tu se razkrijejo drobci resnice.
- Epizoda 4: Rojstni dan – družina skuša nadaljevati z življenjem, a duhovi preteklosti ne dovolijo veselja.
Vsaka lokacija ima svojo energijo, svoj tempo, svojo estetiko, a format ostaja neusmiljen. Kamera ne odpusti ničesar – solz, tresočih rok, pogleda, ki beži pred resnico.
Igralska ekipa: Prava čustvena bomba
Pri takšni vrsti drame bi lahko vse propadlo, če bi bil igralski ansambel zgolj povprečen. Na srečo “Adolescence” razpolaga s pravimi mojstri igre.
- Stephen Graham je kot Eddie Miller učna ura v igralski umetnosti – vsaka guba na njegovem obrazu kriči zgodbo o propadu očetovega sveta.
- Ashley Walters in Faye Marsay sta popolna kot prekaljena detektiva, ki vesta, da na drugi strani mize sedi fant, ne pošast – a kljub temu ne popuščata.
- Owen Cooper kot Jamie? Čista razkritje. Njegova interpretacija prestrašenega, a morda ne povsem nedolžnega otroka, je srhljiva in srce parajoča hkrati.
In ko že mislimo, da smo videli vse, pride Erin Doherty v tretji epizodi in dostavi izjemen psihološki duel, ki bi se brez težav znašel na gledaliških odrih.
Je “Adolescence” popolna serija? Ne. In to je v redu.
Če iščete lahkotno gledanje za petkov večer, boste tu naleteli na zid. “Adolescence” je vse prej kot prijeten ogled – je mračna, duhamorna in mestoma izjemno boleča.
Poleg tega serija večino časa spremlja storilca in njegovo družino, medtem ko ostane žrtev skoraj popolnoma v ozadju – kar odpira pomembna etična vprašanja. Toda to ni tipična kriminalka ali “whodunnit” zgodba. Gre za brutalno seciranje družbenih razpok, ki lahko privedejo do nepojmljivih dejanj.
Skozi Jamiejevo zgodbo serija raziskuje manosfero, spletne vplive na najstnike in sistemske pomanjkljivosti, ki jih pogosto spregledamo. Rezultat ni vedno udoben – a je nujno potreben.
Zaključek: Serija, ki je ne boste mogli (ali hoteli) pozabiti
“Adolescence” ni serija, ki jo pogledate in pozabite. Ni narejena za “binge-watching” v eni noči. Je intenzivna izkušnja, ki se vas oprime in ne izpusti.
Če ste pripravljeni na čustveni rodeo brez varnostnih pasov, je to ena najbolj pomembnih in mojstrsko izdelanih serij leta. Če ne, pa se morda raje odločite za kaj bolj prijaznega – denimo dokumentarec o mladičkih pand.
🎬 Ocena: 9,5/10
👉 “Adolescence” je zdaj na voljo na Netflixu. Če si upate.
