Dan žena ni bonboniera, vrtnica, nagelj ali voščilnica, ki jo prejmete od moških kolegov, ampak pogum in požrtvovalnost vseh tistih žensk, ki so zaslužne za to, da ste danes samostojni in lahko živite svojo svobodo.
Če ne bi bilo tekstilnih delavcev, ki so 8. marca 1857 protestirali v New Yorku zaradi slabih delovnih pogojev in nizkih plač, danes verjetno ne bi opravljali svojega najljubšega dela, zanj ne bi bili plačani. Te ženske je policija s palicami pregnala že leta 1857, dva meseca kasneje pa so ustanovile sindikat. Protesti so še naprej potekali vsako leto 8. marca, najbolj množični pa so bili leta 1908, ko je 15.000 žensk na ulicah New Yorka zahtevalo krajši delovni čas, volilno pravico in boljše plače.
Dve leti kasneje je v Københavnu v organizaciji Socialistične internacionale potekala prva mednarodna ženska konferenca, na kateri je nemška revolucionarka in feministka Clara Zetkin zahtevala, da bi bil en dan v letu posvečen praznovanju pravic žensk. Prvi dan žena so praznovali 19. marca 1911, kasneje pa so ta dan prestavili na 8. marec, saj so leta 1917 ženske v Sovjetski zvezi dobile volilno pravico po zaslugi izjemne Aleksandre Kollontaj, sodelavke in prijateljice Zetkine.
Ob mednarodnem dnevu žena se spominjamo tudi velike tragedije, ki se je zgodila 25. marca 1911, ko je v požaru v tovarni Triangle Shirtwaist življenje izgubilo 123 žena in deklet ter 23 moških. Najmlajše žrtve so bile delavke, stare 14 let. Ta nesreča velja za četrto najhujšo industrijsko nesrečo v zgodovini ZDA in je sprožila strožje zakone o javni varnosti.
Clara Zetkin in Aleksandra Kollontaj sta le dve od mnogih pogumnih žensk, ki so se izkazale v boju za naše pravice.
