Človek ne more živeti brez ljubezni. Še posebej majhen človek. Potrebuje objeme, ljubeče in tople besede, z drugimi besedami: potrebuje našo "čustveno hrano".
Noben starš na svetu ne bo priznal, da svojega otroka nima rad. A na žalost je resnica precej bolj žalostna: takšna situacija je namreč pogostejša, kot si predstavljamo.
Neljubljene otroke lahko takoj opazimo. Na prvi pogled se od drugih otrok ne razlikujejo – so siti, oblečeni, obuti – a so žalostni, ponižni in potrebujejo podporo.
Razlogov, zakaj starši otroka niso sprejeli in mu ne vračajo ljubezni, je lahko več. Eden najpogostejših je ta, da se je otrok “zgodil”. Nihče ga ni načrtoval, nihče ga ni pričakoval. Niti sanjalo se jim ni, v kakšno barvo naj pobarvajo otroško sobo in kakšen voziček naj kupijo. Zgodilo se je. In v duši nekaterih takšnih staršev ni prostora za ljubezen do otroka, a so mu kljub temu dali življenje. Življenje, a ne ljubezni …
Mali človek ne more razumeti, kaj je narobe z njim, zakaj se mu to dogaja: “Zakaj me nimajo radi?” Situacija postane še bolj zapletena, ko si starši nočejo priznati, da svojega otroka ne ljubijo. Tako se trudijo, da bi si omislili kup izgovorov in razlag za svoje vedenje in za čustveno zlorabo. Velikokrat trdijo, da je njihov otrok preprosto neznosen. S svojim obnašanjem jih spravlja ob živce. Če so torej prestrogi in otroka grdo kaznujejo, je to za njegovo dobro. Da bo zrasel v dobro osebo in ne bo zguba, pravijo. Takšna starševska strategija vodi do tega, da je otrok popolnoma izgubljen, na koncu pa pride do krivega spoznanja, da je slab in da vse počne narobe.
Otrok, ki je kriv za vse
“Jeziš me!”, “S tabo se ne da ukvarjati!” … Nikar ne sklepajmo prehitro. Takšen starš je lahko imel res slab dan, lahko je zelo utrujen od dela, pri katerem mu nihče ne pomaga, ali pa škripa v razmerju s partnerjem. A če se takšno obnašanje neprestano ponavlja, je situacija precej drugačna. Otroku postavijo določene zahteve, ki jih ta preprosto ne more dosegati. To so lahko nerealistična pričakovanja, morda od otroka pričakujejo, da bo uporabljal enako logiko in sposobnosti, kot jim imajo odrasli, morda otroku niti ne razložijo, kaj sploh pričakujejo … Velikokrat zahtevajo, da je otrok tiho in da nikogar ne moti, da ne zahteva pozornosti, vzamejo mu igrače, k mizi pa ga posedejo kot odraslega človeka. Tak otrok se bo vedno počutil slabo in bo vedno razočaran. Hitro bo razumel kruto resnico: ne glede na to, kaj ali kako nekaj naredi, bodo starši še vedno nesrečni. Ne glede na njegove talente in uspeh, staršem nikoli ne bo dovolj, da bi ga sprejeli in ljubili.
Otrok, ki ga ne marajo
Bolečina je ogromna, ko si še majhen, nedolžen in zaradi nekega razloga nisi ljubljen. Srčki takšnih otrok so zlomljeni od prvega dne življenja. Ne morejo razumeti, zakaj trpijo in ne morejo ubesediti tisto, kar čutijo, za pomoč prosijo na drugačen način. S tem sproščajo bolečino in obup, ki jih dobesedno trgata na koščke.
Pogosto se zgodi, da …
… neljubljeni otroci razvijejo strahove in fobije. Bojijo se teme, pajkov, psov, določenih situacij. To se zgodi podzavestno. In kot bi si lahko predstavljali, takšno obnašanje starše le še bolj razjezi.
… so neljubljeni otroci zelo impulzivni. Danes želijo eno stvar, jutri bodo želeli nekaj povsem drugačnega. Dobimo občutek, da niti sami ne vedo, kaj hočejo. Tudi razpoloženje niha iz sekunde v sekundo: v enem trenutku se smejijo, v drugem cepetajo z nogami in kričijo. V principu je takšno vedenje opazno pri skoraj vseh majhnih otrokih, a se pri tistih, ki nimajo ljubezni, to manifestira precej prepogosto in na zelo krut način.
… so neljubljeni otroci vedno nestrpni. Ne morejo ostati na enem mestu niti minuto, vedno tečejo sem in tja, ves čas sprašujejo. Reakcija staršev, ki do otroka ne čutijo dovolj ljubezni, je lahko predvidljiva: le še bolj se ujezijo.
… se neljubljeni otroci težko osredotočijo na eno stvar. Zaradi tega lahko imajo težave v vrtcu in v šoli. Trudijo se postati “nevidni”. Da se jih ne dotika, da se jih ne opazi … Želijo izginiti, ne obstajati.
… se neljubljeni otroci ne znajdejo v družbi. Med vrstniki se počutijo neprijetno. Iz tega razloga lahko tudi sami začnejo “nagajati” drugim otrokom in odraslim.
… neljubljeni otroci postanejo zelo sumničavi. Na podzavestni ravni iščejo razlog za vse skupaj. Nikomur ne zaupajo, vedno se zmedeni in napeti. Včasih so trmasti do onemoglosti, včasih pa so šibki in vodljivi.
Popolnih staršev ni. Vsi se kdaj zlomimo, nepravično otroka obtožimo za kakšno stvar, se razjezimo. A modra mati in oče se bosta vedno opravičila. Na koncu dneva so otroci največji zaklad, ki ga imata.
Mali človek ni kriv, da nas je ljubljena oseba zapustila, ko je izvedela za nosečnost, ni kriv, da imamo veliko težav in skrbi. Brezpogojno nas ljubi, bolj kot vse na svetu. Nikar ne pozabimo na to naslednjič, ko se nanj razjezimo
Ljubimo svojega otroka in on bo ljubil nas!
