Il teatro di strada è probabilmente la forma di teatro più antica ed è anche uno degli spettacoli più attraenti nelle giornate più calde della città, e allo stesso tempo ha una sorta di nota sociale unica, poiché è accessibile a tutti coloro che amano il teatro, anche coloro che non possono permettersi di visitare in un modo o nell’altro tali istituzioni formali.
Tako občinstvo kot tudi nastopajoči prihajajo iz različnih socialnih slojev, kultur, narodnosti … medsebojna interakcija je tako sestavljena iz vseh in za vsakogar, ki želi gledati, sodelovati, pokazati. Predvsem pa je lahko odličen medij, ki brezkompromisno kritizira, opominja, sledi, vizualizira, nasmeji, sprošča, aktivira, eksperimentira, popestri … V nekaterih starejših evropskih mestih so ulična gledališča že stalnica, nekako je že neformalno določen prostor dogajanja, za vsakega nastopajočega umetnika pa tudi izziv, kako se z mimiko, plesom, igro, žanrom predstave priljubiti občinstvu. Tu je kritika necenzurirana, takojšnja in neizpodbitna. Sama predstava je lahko tudi posredni medij družbenih aktivistov, ki skušajo z uprizoritvenim delom neposredno nagovoriti, soočiti, vključiti javnost v trenutne socialne razmere in v politično območje razmišljanja.
Kakorkoli že, človek na ulici je prežet z edinstveno energijo, s svojstveno in univerzalno integriteto, je bolj demokratičen od demokracije same. V prvi vrsti pa je človek na ulici tisti, ki vdihuje življenje samemu mestu, vloge, ki jih upodablja, pa naj si bodo spontane ali moderirane, pa nam omogočajo ohranjati stik z otrokom v naši podzavesti. No, saj veste, kako pravijo, če izgubiš otroško vedoželjnost in sanje, izgubiš voljo do življenja, čustva razburjenja in veselja pa še kako hitro lahko obnovijo ali spodbudijo vnovični zagon. Sicer pa, če govorimo o ulični umetnosti evropskih mest, se kot njeni opazovalci oziroma občudovalci lahko bistveno razlikujemo od tistih, ki so se izgubili v labirintskih ulicah Tokija, kjer ulična umetnost apetite hrani z ekscentričnim cosplayom (op. p. preoblačenjem), kričečimi koncerti in bizarnimi nastopi, medtem ko smo na drugi strani oceana deležni drugačnega, pa vendar ameriškega načina komuniciranja. V tem metropolitanskem mestu, ki nikoli ne spi, so namreč oči uprte v utripajoče luči Broadwaya, jazz klubov in okusnih restavracij. Seveda govorim o New York in mala skrivnost vsakega Newyorčana je ta, da življenje kljub blišču ali finančni krizi nikoli ni naporno. Kakšne čare nam ponujata veliko jabolko in ulična umetnost, si lahko preberete, če obrnete nekaj strani, predvsem pa ne pozabite, da je cena vstopnice za ulično gledališče kakšen kovanec v klobuk.
166 – City Magazine – od 3. do 17. JUNIJA 2013 di Rivista cittadina
