Že res, da se iz leta v leto spreminjamo in se vse okoli nas vrti hitreje, toda čas, ki si ga vzamemo za obujanje jugonostalgije, je dragocen in predvsem – nepozaben.
Resnici na ljubo, spadam med zadnje generacije nepozabnih spominov, ki nam jih je mnogim podarila Jugoslavija. Čeprav nisem bila pionirček, razen tisti, ki se je učil tuje jezike v Pionirskem domu, me na zgodnje otroštvo pred osamosvojitvijo veže kar nekaj nostalgije, ki izpod zaprašenega podstrešja privre, kadar se s prijatelji nasmejimo preprostim predmetom iz takratnih časov, gledamo stare filme ali gremo plesat na jugo hite. Če pa slučajno prejmem mail z jugonostalgično vsebino, se vedno na tihem nasmejim vsem sličicam, ki me popeljejo v preteklost.
Oblačili smo se v hecne večbarvne trenirke z različnimi potiski, takimi čim bolj kul. In če je imel sošolec enako, se nam je to zdelo še bolj kul. Z nekaj dinarji v žepu, ki smo jih dobili, če smo doma pospravili sobo ali odnesli smeti v smetnjak, smo v trgovino hodili kupovat Cockto, ki ni le pijača mladosti naših staršev, ampak tudi pijača naše mladosti. Hrustali smo Goldi napolitanke, zbirali sličice iz čokoladic Kraljestvo živali in si z najslajšimi Kiki bonboni kvarili zobe. V vrtcu in šoli so nam nato drugi dan žugali s prstom in z njim kazali na ogromne plakate otroških gnilih zob, toda starši so nas potolažili, da nam bodo tako izpadli, ker smo še zeleni mlečnozobci.
Oglejte si galerijo, ki bo v vas zbudila pravo jugonostalgijo!
Uživali smo, ko smo se z rogovimi kekci in poniji preganjali po parku, ko se je na igrišču vrtela kolebnica ali ko so najbolj luštne punce raztegnile gumitvist, najbolj pa smo se utrudili v ravbarjih in žandarjih, ki smo se jih igrali, vse dokler ni nad mesto padla noč.
Če smo pravočasno prišli domov, smo na televiziji ujeli serijo Bolji život, ali še bolje – film Maratonci tečejo častni krog! Tudi naš tovariš Tito je bil velik, velik filmofil. V kletnih prostorih Belega dvora je uredil mini kinodvorano in imel svojega kinooperaterja, ki mu je vsak dan zavrtel film. Če je izbral film, ki ga je Tito že videl, ga je ta na to nemudoma opomnil.
Včasih sta morala imeti ata in mama televizijo zase in sta gledala Odpisane, še posebej pa uživala ob ogledu Ko to tamo peva, Bitka na Neretvi, Sutjeska. Takrat smo se zaprli v svojo sobo in na kasetarju poslušali katero od Jugotonovih kaset – Električni orgazem, Bijelo Dugme, Faraone in Mlade leve.
“To so bila leta,” pravijo mnogi. Ja, res. To so bila slavna osemdeseta, o katerih vsi radi govorimo. Tako mlajši kot malce starejši. Naš stric vedno rad pove, kako so se v nobel Zastava avtomobilu v Italijo odpeljali kupovat kavbojke. Take na korenje in z visokim pasom. Mami in očetu so tako pristajale. Pa bluze z naborki, preveliki suknjiči, živobarvni modni dodatki in frizure s toliko volumna, kolikor si si ga želel. Dame so si na vsake toliko časa zamislile novo trajno, oče pa je rad pokadil kakšno drino.
Se še spomnite jugoslovanske mode? Modno galerijo iz “starih časov” si lahko ogledate tukaj!
O računalnikih in mobilnih napravah, ki se zdaj, ko to pišem, slišijo res neznansko moderni, se nam še sanjalo ni. Sila napreden se nam je zdel »naredi sam« svoj telefon iz dveh jogurtovih lončkov, na dnu katerih si naredil luknjico in ju povezal z vrvico. Res noro! V šoli smo imeli vsi skoraj enake zvezke, najboljše od vsega pa so se nam zdele tiste kvazi barvice, v katerih si zamenjal minico tako, da si jo spodaj potegnil ven in dobil drugo, ostanek pa nato zgoraj potisnil nazaj med ostale raznobarvne minice.
Od raznobarvnih barvic, sladoleda v žogici, Vučko volkca z Olimpijskih iger v Sarajevu, Kraljevega Rex stola ali ležalnika, na katerem smo spali v vrtcu, do zbiranja nalepk za najrazličnejše albume, Monopolyja, kjer smo kupovali Jahorino, in žvečilk Softy. Viki krema za zajtrk, malico, kosilo in večerjo. Pipi in Fructalov sok v “vrečki” za žejo, C vitamin bomboni in Kraševe Bajadere in Griotte, ki so jih naše mame še danes neizmerno vesele. Oh, to so bila leta! To so bili sladki in nepozabni okusi jugonostalgije.
