fbpx

Na koncu vedno obžalujemo tisto, česar nismo storili, kot tisto, kar smo storili

Foto: Larm Rrmah / Unsplash

Življenje lahko postavimo v prostor med potencialom in resničnostjo. Med njima so zgodbe, pesmi, ki v vsebini ponavljajo vedno eno in isto zgodbo v različnih variantah, kot so - lahko bi, moral bi, ko bi... - obžalovanje nečesa!

Izguba ni kazen za neuspeh, je le nasprotno od tistega, kar bi lahko bilo! Od tistega, kar smo si zamislili, in po čemer smo hrepeneli, a nam tega ni uspelo doseči.

Vendar neuspešnih potencialov običajno ne presežemo na dnevni ravni. Primer, vozimo se po cesti in zapeljemo na najpočasnejši prometni pas, ker se nam je zdelo, da je najhitrejši. Tedaj se ne smejemo, ampak postanemo jezni in besni, tako kot so bili živčni in besni vsi tisti, ki smo jih pred časom prehitevali in pred katerimi smo agresivno rinili, na nasprotni pas, da bi zasedli mesto na najhitrejšem pasu.

Ne razmišljamo!

Namesto tega, bi lahko, tisti čas uživali v glasbi, ampak ne, ne povečamo glasnosti in ne pojemo na glas. Raje stisnemo zobe, udarimo po volanu in minute se spremenijo v še eno uro izgubljenega življenja, v frustracijah in jezi.

Ali, ko dobimo slabe ocene, kjerkoli – v šoli, službi, ali ko naredimo kaj narobe oziroma nam ne gre vse po načrtih. Tedaj, se ne smejemo ali skačemo od veselja, ampak smo preprosto preplavljeni z negativnimi čustvi.

Preveč razmišljate o vsem, kar se vam dogaja. Foto: AAnastasia Shuraeva / Pexels

Naši možgani niso programirani za kratko obdelavo in izbiro najboljše možnosti. V neskončnost obdelujemo čustvene vsebine, vtise in informacije vseh vrst. Vrtimo jih v krogu, ne najdemo optimalnih rešitev, ne naredimo preboja, ne izkoristimo polnega potenciala.

Zakaj bi? Saj je lažje biti jezen, in se pritoževati. Verjeti, da nam ni dano ali da so drugi krivi za le to.

Možgani se s svojimi programi naučijo izogibati vsaki situaciji, v kateri bi lahko izgubili potencialno ugodje. Večji kot je potencial za pridobitev, večji je naš odpor.

In to je glavni razlog, zakaj nikoli ne izkoristimo svojih potencialov, ne razvijamo svojih talentov, ne uresničujemo svojih sanj. Če ne bi verjeli, da imamo kaj izgubiti, se tega ne bi tako držali. In najhujša izguba je tista, ki je nismo doživeli.

Lahko imamo najboljšo službo na svetu, a nas je strah. Kaj, če ji ne bomo kos, kaj, če nam spodleti in jo izgubimo?

Lahko imamo najboljšega partnerja in največjo ljubezen, a kaj, če nas lahko prezira, zapusti. Kaj, če se izkaže, da mu je nekaj pomembnejše od nas?

Kaj bi bilo. če… Foto: David Bacelj / Unsplash

Naši programi so na nek način sebični, ščitijo naš ego, naš občutek lastne vrednosti, naš ponos.

Lahko se celo življenje sprašujete, kaj bi bilo, če bi bilo, in to je perspektiva, iz katere jasno vidimo ves svoj neizkoriščen potencial.

Postanimo kanal realizacije, tok od izvira do izliva, kot si ga je zamislila narava. Kako? Samo izklopiti moramo programe v možganih in se prepustiti toku življenja!

Z vami od leta 2004

City Magazine od leta 2004 ustvarja vsebine za urbanega nomada, ki želi dobro in hitro informacijo. Ustvarili smo preko 30.000 spletnih prispevkov in 250 tiskanih izzidov!