Vas je strah, da ne boste znali živeti sami? Ali nočete prizadeti partnerja? Vas skrbi kaj bodo rekli drugi?
razmerje
Bravo, izgubil so jo. Edino žensko, ki bi zate preplavala oceane!
Ko po nekaj letih partnerske veze zaljubljenost mine, lahko hitro začnemo drugje iskati tisto, kar poglešamo pri svojem partnerju. V nadaljevanju članka razkriivamo, kaj ljudje doprinašamo k odnosu, kaj je dobro in kaj ni. Naše obnašanje in energija bosta razkrila, ali bo odnos uspel ali ne.
Partnerski odnosi niso samoumevni, da delujejo je potrebno precej dela in vztrajnosti. In ljudje to večinoma vedo. A bolj kot ne vedno pričakujejo, da bo druga oseba naredila več dela.
Ljubezen se nikoli ne ustavi. Ko nekoga ljubiš z vseobsegajočo in brezpogojno ljubeznijo, to traja, dokler si živ, saj je del tebe. Ne ljubiš ga več na isti način, a vseeno ga imaš na nek način še vedno imaš rad. Končajo in ugasnejo pa odnosi.
Vsi hitijo. Nihče si ne vzame časa, ne zase niti za ljubezen, kaj šele resnega partnerja. Moški in ženske se podajajo v kratke romance in se pritožujejo, da jim manjka ljubezni.
Na neki točki se zaljubljenost konča tudi v najsrečnejših zvezah in takrat so pomembne druge stvari! Spoštovanje! Razumevanje! Sprejemanje! Komunikacija!
Veš, da je slab zate. Veš, da si v stresu ob vsaki napisani besedi, ki mu jo pošiljaš in ko pritisneš na gumb – pošlji. Ker veš, da ti verjetno niti ne bo odgovoril.
Ko ostanejo v vašem odnosu edine besede samo še dober dan, dober tek in ne (ali pa še te izginejo) je čas, da se sprijaznite, da vajino razmerje nima več skupne poti. Ste končno prišli do prelomne točke, ko ste spoznali, da tako ne gre več naprej? Se ne prepoznate več in ne veste, kdo ste postali?
Lepota ljubezni je v tem, da pokažeš drugemu svoje srce, svojo ranljivost, strahove, norost. Ljubezen je lahko nora vožnja na vrtiljaku. Ljubezen je lepa, če spoznaš njeno čarobnost. A lahko je tudi boleča, na trenutke celo strašljiva.
Nekje v sebi veste, da se ja vajino razmerje končalo. Vendar zanikate in si prekrivate neizbežno resnico. Ne bo se vrnil. Ni odšel, da bi vas imel bolj rad. Ampak je odšel za vedno. Kako ga preboleti?
Ljubite in ste ljubljeni? Ali se prilagajate, da vas ljubijo? Ste njihova prioriteta ali si zatiskate oči, in sprejmete vse njihove udarce, kakor, da so znak ljubezni? Sploh poznate razliko med biti ljubljen in prilagajanjem, da bi bili ljubljeni?