Trentemøller 1 by Andreas Emenius
Kulturni izbor · glasba · V zraku · intervju

Skrajna živčnost in nespečnost. Tako bi lahko opisala zadnje dneve pred intervjujem. To bo namreč moj prvi intervju v živo z zvezdo mednarodnega kova, ki jo poleg vsega še izjemno obožujem. Srce razbija, misli so na tisoč in enem obratu. In potem ‘puf’. Vsa živčnost popusti, ko Andersa Trentemøllerja končno spoznam v živo. Skromen človek, nasmejan in dobrodušen, zelo zgovoren in tako zelo prizemljen. Bingo. Po prvem nekoliko nerodno zastavljenem vprašanju (saj veste, oboževalci zmeraj ostanemo brez besed), pogovor steče kot namazan in vedno bolj se zavedam, da govorim s pravim vizionarjem.

Anders, nekje sem prebrala, da veliko lažje ustvarjaš temačno, melanholično glasbo in da ti večji izziv predstavlja njeno nasprotje – torej vesela, vedra glasba. Zakaj, kje je razlog?
Zame ustvarjanje glasbe oziroma albuma, s katerim bom prvi vrsti zadovoljen sam, nikoli ni najlažje početje. Melanholična, temačnejša glasba ima več plasti, v njej je veliko več čustev, s katerimi se lahko poistovetim. Zame ima tudi terapevtsko vrednost, pisanje glasbe mi namreč pomaga, da izrazim določena čustva, ki jih sicer ne morem. In čeprav se zdi, da je ustvarjanje temačnega, melanholičnega albuma bolj naporno, je hkrati tudi olajšanje. Zdravo je, da se s čustvi soočimo.

In kam v vsej tej poplavi čustev spada tvoj nov album Fixion?
Fixion je naravno nadaljevanje mojega prvega albuma (op. a. The Last Resort) in mislim, da je moj najboljši album. No, to je tudi zato, ker najbolje odraža moje trenutno življenje, točko, na kateri se nahajam. Na tem albumu med drugim uporabljam elemente glasbe in estetike, s katerimi sem odraščal, a spet nisem želel, da bi album zvenel preveč nostalgično. Želel sem, da album gleda v prihodnost, in potem spet, da je dovolj oseben. Da ima kljub temačnosti nekaj luči, nekaj upanja. Kot je na primer skladba Redefine, ki sicer sama po sebi ni vedra, a ima bolj poživljajoč tempo.

Na zadnjem albumu med drugim sodeluješ z umetniki in pevci, kot je na primer pevka skupine Savages Jehnny Beth. Po kakšnem ključu si jih izbiral?
Že na prejšnjem albumu sem sodeloval s pevko Marie Fisker. Njen glas se preprosto popolno ujema z mojo glasbo. In tudi na tem albumu bi morala biti ona tista, ki bi odpela vse vokalne dele. A so me ravno v tem času Savages prosile, ali bi lahko naredil miks njihovega novega albuma. Tako sem spoznal Jehnny Beth, hitro sva se povezala in ideja o le eni pevki je izpuhtela, kot bi trenil. Jehnny, ki me sicer v marsičem spominja na Marie, ima nekoliko bolj energičen vokal, medtem ko je Marie bolj zasanjana. Z Jehnny sem v dveh dneh posnel dve pesmi, kar je relativno hitro.

To je prvič, da se je na albumu znašel tudi tvoj glas. Kaj je pripeljalo do tega?
To je bila posledica okoliščin. Bilo je pozno ponoči in nisem si ravno dovolil, da bi poklical katerokoli vokalistko. Zato sem vskočil kar sam. Nimam se za dobrega pevca, a je šlo za precej preprosto pesem – samo dva stavka. Skladba je tako ostala na albumu. Sem precej sramežljive narave, no, ne me razumeti narobe, ‘rolanje’ pred večtisočglavo množico ni problem, a mikrofon …, izvajanje te skladbe v živo bo nedvomno pravi izziv. To je tudi razlog, zakaj nikoli ne bi naredil komada, v katerem bi moral vseskozi peti.

Včasih se sprašujem, kaj je tisto, kar poskušaš ustvariti z novim albumom. Kakšen je tvoj proces ustvarjanja? Pri poslušanju tvoje glasbe imam namreč velikokrat občutek, da potujem skozi različne (čustvene) pokrajine.
V osnovi delam glasbo zase. Ko jo pišem, nikoli ne razmišljam, da jo bom kadarkoli predstavil širši množici. Težko opišem, a če glasbe ne morem ustvarjati, znorim, postanem zelo nemiren. To je moj način izražanja, a to še ne pomeni, da včasih ni naporno. Glasba je tista sila, ki me poganja naprej, in pri tem nočem mej. Nočem, da mi kdo govori, kakšna bi morala biti moja glasba, kakšna čustva bi morala izražati, in zaradi tega se velikokrat zdi, da je moja glasba neke vrste potovanje. Različna razpoloženja, različne atmosfere, različna čustvovanja … To je tudi najpogostejša kritika. Preveč stilov, ljudje moje glasbe ne morejo pospraviti v nekakšen predalček – je to elektronska glasba ali indie. A s tem se ne obremenjujem. Glasbo ustvarjam iz sebe in zato imam tudi svojo založbo. Nad mano ni nobenih šefov, ki bi mi narekovali, kaj je tisto, kar moram ustvariti tokrat. Pa tudi če se album na koncu dneva ne prodaja tako, kot bi si želel, nič ne de. Glasbe ne delam zaradi zaslužka. To je moj otrok, ki ga bom še neštetokrat v živo predstavil občinstvu, zato mora zveneti dobro in mi mora biti všeč.

PREBERITE ŠE: Intervju – Loui Ferry: Za vsako uspešno pričesko … stoji Loui!

Kaj pa vizualna podoba? Ali zanjo še vedno skrbi modni oblikovalec, ki je bil med drugim tudi vaš bobnar?
Zanjo trenutno skrbi švedski umetnik Andreas Emenius, ki pripravi oder, prav tako pa je odgovoren tudi za ovitek albuma Fixion in zadnje tri glasbene spote. Všeč mi je, da imamo nekakšno vizualno podobo glasbe, nekaj, kar se z njo ujema, a ji ne krade pozornosti. Še vedno želim, da je glasba v središču pozornosti in konec koncev je na odru pet izvajalcev, to je čisto dovolj ‘akcije’. Prevečkrat se izgubimo v nekih vizualnih podobah in glasbe sploh ne slišimo. Podobno je z videospoti, ki jih, iskreno povedano, ne maram preveč.

Tvoja glasba ima kljub temu neko filmsko kakovost. Črpaš navdih tudi iz filmov? Kolikor vem, si velik oboževalec Davida Lyncha …
Res je. Precej smešno, pravzaprav … Filmi zame niso ravno navdih. Če jih uporabljam, jih uporabljam podzavestno. O vizualni podobi razmišljam po tem, ko je glasba že narejena. Ljudje bi morali samo zapreti oči in se prepustiti glasbi. Pri tem bi si lahko sami ustvarili svojo podobo glasbe in se pustili popeljati tja, kamor jih glasba nese. Zavedam se sicer, kako pomembni so videospoti, in konec koncev si želim biti del tega, saj so lahko videospoti tudi umetnost zase in ne le nekaj, kar ustvariš poleg’ glasbe.

Te pred nastopom kdaj zagrabi trema? Praviš namreč, da si sramežljiv …
Sem. Če bi zdaj moral na družinsko večerjo in bi moral pred desetimi ljudmi kaj povedati, bi se pogreznil v tla. Druga zgodba je nastop je pred več sto ljudmi. Ta me na nek način vzburja, rad pokažem svojo glasbo, ker sem nanjo ponosen. Seveda sem nekoliko živčen, a se s tem rade volje soočim. Poslušalce svoje glasbe rad povabim v svoj svet in z njimi delim svoje delo.

Če dava glasbo nekoliko na stran, kaj te še v življenju izpopolnjuje, kaj so tvoje strasti?
Ena izmed mojih strasti so filmi. Ko sem bil mlajši, sem želel postati kamerman. Če se torej ne bi ukvarjal z glasbo, bi se po vsej verjetnosti ukvarjal s filmi. Sicer pa se rad sprostim, uživam v trenutku, se družim s prijatelji na pijači … Pravzaprav sem precej normalen. (smeh) Pred kratkim sem sicer kupil kamero in začel snemati, ampak popolnoma zase. Če bo iz tega nastalo kaj več, bo, če ne, pa tudi prav.

Mislim (in tvoji oboževalci bodo zdaj prikimali), da si na svoji poti zelo uspešen. Že veš, kam te ta nese?
To je, uf … Niti približno še nisem končal, še veliko se moram naučiti. Z raziskovanjem glasbe sem komaj začel. Izziv je, da bom nekega dne dovolj dober, da bom svoje ideje pretvoril v dejanja. Mislim, da cilja nikoli zares ne dosežeš, vedno ga prestavljaš, želiš si doseči več, raziskovati nove stvari … Sem kot majhen otrok v trgovini z igračami. A lahko si vzamem tole in tole, kaj pa če bi tole? V glasbi je nešteto možnosti. Sem zelo samokritičen in to me žene naprej.

Videospot za film Lepotica in Zver Ariana Grande in John Legend v čarobnem videospotu za pesem iz filma Lepotica in zver interpol Koncert: newyorški trio Interpol v Beogradu in na Dunaju stellarbeat music festival maribor StellarBeat Music Festival 2017: prvi festival elektronske glasbe v Mariboru maxresdefault otrok Znanost s skladbo, ki bo nasmejala vsakega dojenčka · · · · · ·