Det ser ut som lesing for de minste, men i virkeligheten er det visdom på under hundre ark!
Antoine de Saint-Exupéry se je rodil 29. junija 1900 v Lyonu. 43 let pozneje je v New Yorku objavil svoj roman Mali princ (Le Petit Prince), ki je hitro dosegel velik mednarodni uspeh in je poleg Biblije najbolj prevedena knjiga vseh časov. Pri tej knjigi je posebno in zanimivo to, da je, čeprav je obvezno čtivo za osnovno šolo, v različnih življenjskih obdobjih brana ali razumljena povsem drugače. To je torej knjiga za vse starosti, ki bi jo morali brati, ko se počutite izgubljene ali pa se želite opomniti na tiste lekcije, ki ste jih kot otrok dejansko zelo dobro razumeli. Tu so najdragocenejše življenjske lekcije, ki nas jih je naučila ta knjiga.
“Vsi odrasli so bili najprej otroci. Toda le redki od njih se tega spominjajo.”
Otroci se veselijo majhnih stvari in vsega, kar kasneje začnemo razumevati – mavrice na nebu, dež, rože, sladoled, gugalnice v parku, igre s prijatelji … Otroci so radovedni, ne bojijo se spraševati in so odprti – ni jih strah dobiti odgovorov. Otroci sanjajo in verjamejo v svoje sanje, vedo, kako jim domišljija lahko pomaga. Kot otroci smo nekje v sebi vedeli, kakšen je naš življenjski namen, in zato bi se morali včasih vrniti v tisto obdobje in si zastaviti vprašanja – kaj nas je napolnilo z veseljem, česa smo se najbolj veselili, v čem smo v resnici uživali in kaj smo želeli postati, ko odrastemo.
“Tvoja vrtnica je pomembna ravno zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval. Ljudje so pozabili to resnico, toda ti je ne smeš pozabiti. Za tisto, kar si udomačil, si za vedno odgovoren. Odgovoren si za svojo vrtnico.”
Običajno ne razmišljamo preveč o najpomembnejših odnosih, ki jih imamo v življenju – odnosih s starši, prijatelji in partnerji. Jemljemo jih kot samoumevne, jih zanemarjamo ali (ne)zavestno prizadenemo. Odgovorni smo za odnose, v katere smo vložili čas, in še naprej moramo dajati ljubezen, pozornost in čas. Najpomembnejših ljudi v našem življenju nikoli ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega, z njimi moramo ostati ne glede na vse življenjske okoliščine in izzive, ki jih postavlja življenje.
Se dette innlegget på Instagram
“Najboljših in najlepših stvari na svetu ni mogoče videti ali se jih dotakniti. Treba jih je čutiti v srcu.”
Vse življenje poskušamo doseči določen status in materialne stvari, v resnici pa vse, kar nas resnično osrečuje, ni materialne narave. Teh stvari ni mogoče videti, se jih dotakniti in posedovati, ampak jih je mogoče le čutiti – ljubezen, svobodo, veselje, željo, prijateljstvo, poezijo, dom …
“Veliko težje je obsojati sebe kot pa druge. Če vam uspe pravilno presoditi sebe, potem ste zares človek z resnično modrostjo.”
Neštetokrat se vprašam, zakaj je toliko lažje obsojati kot pa razumeti? Razumevanje sebe nas vodi do boljšega razumevanja drugih: če se postavimo v neko situacijo, bomo morda lažje razumeli odločitev ali dejanje nekoga drugega. Ne smemo se bati, da bi premislili o lastnih odločitvah in dejanjih, saj je to najboljši način, da pridemo do našega bistva, čeprav spoznavanje naše osebnosti traja vse življenje in prav zaradi tega je življenje vznemirljivo. Ko priznamo lastne napake (pravzaprav napačne odločitve, ki so nas v vsakem primeru nečesa naučile in niso bile brez razloga), bomo lažje začeli razumeti vse okoli sebe.
Se dette innlegget på Instagram
“Sreča ni v predmetih, ki jih zbiramo okoli sebe. Da jo najdemo, moramo le odpreti oči.”
In zaradi tega zbirajte izkušnje, ne stvari! Trendi se spreminjajo, tehnologija vedno bolj napreduje, fizični videz se s starostjo vsekakor spreminja, a edino, kar v resnici nikoli ne zbledi, je tisto, kar smo vložili v svoje izkušnje – izobraževanje, potovanja, druženje z ljudmi, odprtost za različne zorne kote, ustvarjalnost in radovednost. Sreča je povsod okoli nas, medtem ko jo mi skušamo najti v prepričanju, da želimo nekaj, česar si podzavestno v resnici ne želimo in česar (verjetno) niti ne rabimo.
