"Ljubezen je neustavljiva želja po tem, da smo neustavljivo zaželeni." – Mark Twain
Ljubezen ne pozna pretvarjanja in laži, ljubi tudi, če te ne ljubijo nazaj. Kdor ljubi ter pokaže svojo ljubezen in ranljivost, je človek vrednot. Redka vrlina v teh časih.
Ko se odnos, ki se v bistvu ni niti začel, konča, ti ostane samo čuden občutek in polno vprašanj. Želiš razumeti, zakaj kljub temu, da si se tako dobro razumel in se povezal z osebo, to ni bilo dovolj, da bi nadaljevala vajin odnos.
Popolnoma se odstranijo iz tvojega življenja. Morda ti niti ne odgovarjajo več na klice, sporočila, če pa, pa ti rečejo, da niso želeli nič resnega.
S teboj so bili, dokler si služil nekemu namenu, bil si predmet, ki ga zavržeš, ko se pokvari ali mu poteče rok uporabnosti. Ob tem ti dajejo občutek, da je s teboj nekaj narobe, ker čutiš, ker ti je mar. Rečejo ti, da si “nor”.
S teboj so bili, dokler si služil nekemu namenu.“Nora” je misel, da je normalno, da se z nekom povežeš, da si z njim intimen, potem pa mu je vseeno zate. To je tisto, kar je bizarno in nenavadno. To je tisto, kar je moteče.
Nisi “nor”, če se navežeš na osebo, s katero si deliš življenje. Nisi “nor”, če te skrbi za drugo osebo, če ji pokažeš svojo ljubezen. Noro je, da nekdo lahko vloži čas in trud v razmerje in si potem zanj samo duh.
Nisi “nor”, ker ljubiš. Noro je, da bi te nekdo imel rad le tedaj, ko mu ustreza.
Nikomur ne dovoli, da tebe ali tvojo ljubezen poimenuje kot norost. Ljubezen, iskrenost, zaupanje, ranljivost te naredijo močno osebo odprtega srca. Naredijo te za nekoga, ki bo nekega dne prejel resnično ljubezen.
Način, kako v teh modernih časih potekajo zmenki in odnosi, je popolnoma nesmiseln. Vsi so popolni, se pretvarjajo – pozabljajo, da imajo ljudje čustva. Igrajo se igro, da ljubezen ne obstaja. Da so naključna razmerja brez obveznosti popolnost. Skrivajo se za svojo masko iskanja. Nekje v sebi iščejo tisto pravo resnično ljubezen. A lažje jim je lagati in se pretvarjati, da jim ni mar.
Nič ni narobe, če ti je bilo mar za takšne ljudi. Nekaj je zelo narobe z ljudmi, ki ti dajejo lažno upanje, ki te spodbujajo, da se zaljubiš v njih. In potem nekega dne odidejo, kakor da sploh ne obstajaš.
Takšni ljudje ne odidejo, ker jim nisi bil dovolj. Odidejo, ker se želijo izogniti ranljivosti. Odidejo, ker si ne želijo resne zveze in vedo, da je to narobe. A krivdo preložijo in jo iščejo v tebi – ne v sebi. Odidejo, ker se morajo rešiti svojih demonov.
Ni “noro” čutiti ljubezen do ljudi, ki si jih ljubil. Nikoli.
