Img1659x
V zraku · intervju

Umetnostna zgodovinarka in svetovljanka dr. Barbara Jaki je svojo pot v Narodni galeriji pred tridesetimi leti začela kot kustosinja, danes pa je že tretji mandat na njenem čelu. Z njo smo spregovorili o 100-letnici Narodne galerije, ki sovpada z evropskim letom kulturne dediščine, o njeni zbirki, o »zvezdniških trenutkih« galerije in o pariški romanci, ki je med drugim direktorici Narodne galerije prinesla tudi francosko državno odlikovanje legija časti.

V Narodni galeriji ste že vse od leta 1987. Kako ste začeli svojo pot v tej nacionalni ustanovi?
Z delom sem začela takoj po diplomi. Med študijem sem si predstavljala, da bom živela v Novem mestu, od koder sem. Tam me je čakala dobra služba, sodelavci, ki sem jih poznala, in lepo delo. Potem pa je prišlo vabilo takratne ravnateljice Narodne galerije dr. Anice Cevc in z njim sanjska služba. Sprva sem delala v fototeki, ki je bila do mojega prihoda sestavni del knjižnice. Kmalu mi je ravnateljica zaupala delo s slikarskim fondom, ki je bilo v njeni pristojnosti. Vendar se je tedaj že intenzivno ukvarjala s projektom povečanja Narodne galerije in poleg vodenja inštitucije je za urejanje zbirke slik ostalo premalo časa. Že od začetka sem tudi vodila po zbirki in razstavah, saj je pedagoško delo ena od osrednjih nalog vsakega kustosa v naši hiši. Leta 1992 so se oblikovali oddelki in tedaj sem prevzela vodenje kustosov, od leta 2005 pa sem na zdajšnjem delovnem mestu.

Ste si predstavljali, da boste kdaj na čelu Narodne galerije?
Nikoli. Kandidirala sem bolj kot ne po spletu okoliščin. Še danes sem po srcu predvsem kustosinja, to je moj poklic in moje poslanstvo.

Ste prejemnica francoskega državnega odlikovanja legija časti, ki ste ga prejeli kot dragoceni partner Francije. Od kod vaša ljubezen do te romantične države?
Tako kot pri vsakem, ki se intenzivno uči francoščine že v gimnaziji, spoznavanje jezika prinese tudi ljubezen do literature, glasbe, šansonov … Potem gre to samo naprej: dobite prijatelje, znance in spletajo se prijateljske vezi. Petnajst let sem živela z oblikovalcem in tudi on je bil zelo navezan na francosko grafično oblikovanje, tako da sva veliko zasebno hodila v Pariz. In tako se človek tega precej navzame. Ampak mislim, da to niti ni bilo odločilno. Francozi imajo izjemne muzeje, imajo izjemno muzeologijo, njihove razstave so lahko nedvomno en velik vzor – od tega, kako bogato je gradivo, kako so razstave postavljene, kako so oblikovane publikacije itd. Naslednja stvar pa je povezava Narodne galerije s francoskimi muzeji, ki pa je tudi tradicionalna. Recimo naše inventarne knjige so narejene po louverskih inventarnih knjigah, ena od prvih večjih pridobitev v zbirko Narodne galerije so bile mavčne plastike po antičnih marmornih kipih, ki so jih v Louvru prodajali. V tistem času oziroma od začetka muzejev sploh je bila antika nekaj, kaj je osnova naši zahodni civilizaciji. In začetki zbirk so bili jasno prav antični kipi in odlitki. Za Narodno galerijo je te odlitke pridobil Izidor Cankar, tudi iz Louvra, zdaj pa so spet en del naše stalne zbirke. Tako da se ti prepleti bolj ali manj kar zgodijo, ni nekaj načrtno usmerjenega. Nedvomno je treba omeniti tudi Francoski inštitut v Ljubljani, pa Francosko veleposlaništvo v Ljubljani, ki zelo promovirata umetnost.

Kam najraje zavijete, ko ste v Parizu?
Najraje v kakšno dobro restavracijo, pa na razprodaje. Najprej pa seveda v muzeje in knjigarne. Mogoče so celo knjigarne na prvem mestu. Sicer pa v Louvre, vsekakor, sijajne razstave so v Grand Palais, ki je čez cesto od Petit Palais, pa Center Georges Pompidou, sijajen je tudi Musée de quain Branly, ki se sicer posveča neevropskim kulturam. V muzeološkem smislu so to izjemni muzeji, ki so lahko vzor vsem muzejem po svetu.

Narodna galerija letos slavi 100-letnico v družbi Ivane Kobilce, njene velike retrospektivne razstave, kar je izjemen, malodane enkraten dogodek. Kako priljubljena je umetnost Ivane Kobilce?
Zelo. V Narodni galeriji so to najbolj priljubljene slike. Poletje in Kofetarica sta po priljubljenosti vedno nekje čisto na vrhu. Periodično namreč delamo ankete med našimi obiskovalci. Je pa res, da je bilo njeno slikarstvo priljubljeno že v njenem času. Imela je številne naročnike, znala jih je pridobiti in znala je slikati tako, da je bilo ljudem, njenim strankam, všeč. In še danes ostaja ta okus nespremenjen, kar verjetno govori o veliki vsebinski vrednosti njenega dela. Njenih razstav pravzaprav niti ni bilo veliko. Eno je v Ljubljani leta 1889 organizirala sama, imela je posthumno razstavo po njeni smrti, v Kranju je bila njena manjša razstava 1972 in velika razstava 1979 v Narodni galeriji. In od takrat je minilo že skoraj 40 let, zato smo se odločili, da je čas, da naredimo nov pregled Kobilčinega dela, zberemo še druge umetnine in pripravimo razstavo tudi na osnovi vseh tistih raziskav, ki so bile v tem času opravljene. Vse to smo poskušali združiti na tej pričujoči razstavi. Poleg tega smo dobili iz družinske lasti dedičev Kobilčine dokumentacije in številnih slik na vpogled več kot 500 pisem, ki si jih je izmenjevala pretežno s svojo sestro. Ta pisma so nam razkrila popolnoma nov svet, številne nove podatke, ki bistveno dopolnjujejo tudi publikacijo Pariški boemi. To so spomini, ki jih je napisala njena zelo dobra prijateljica, tudi slikarka, Rosa Pfäffinger.

Ob kateri sliki Ivane Kobilce pa se vi največkrat ustavite, katera z vami najbolj spregovori?
To je pa popolnoma odvisno od dneva. Včasih ena, včasih druga. Če bi se morala odločiti prav danes, imam v mislih njen avtoportret, modri avtoportret. Meni je strašno všeč tudi slika Dekle v naslonjaču, ki sicer ni naša last, ampak je pri nas razstavljena. Sicer je last Muzeja likovnih umetnost v Budimpešti.

Kaj pa obiskovalci, komu poleg Ivane Kobilce namenijo največ pozornosti?
Ivan Grohar je seveda tudi med bolj priljubljenimi avtorji. Potem pa starejše slike, na primer Sveti Jurij Hansa Georga Geigerja, ki je v naši slavnostni dvorani, zdaj tudi v Velikem oltarju, ki je bil restavriran in prvič postavljen v stalno zbirko. Priljubljena so tudi Almanachova dela, predvsem Veselo omizje. Tudi v srednjeveškem oddelku imamo umetnine, ob katerih se ljudje radi ustavijo, na primer ob kopiji Mrtvaškega plesa iz Hrastovelj, potem ob kakšni od srednjeveških plastik. Kar veliko je umetnin, ki pritegnejo določeno publiko, bodisi otroke bodisi srednješolce. Ampak Kobilca je univerzalna.

To velja tudi za tuje obiskovalce ali se oni recimo nagibajo k popolnoma drugim umetninam?
Letos smo prvič naredili tudi anketo med tujimi obiskovalci. Nismo spraševali o priljubljenosti posameznih slik, ampak o tem, kaj jih je pripeljalo v galerijo, kje so dobili podatke. S tem smo dobili malce širšo sliko o tem, kako lahko v prihodnosti delamo s tujimi obiskovalci, kaj jim je treba ponuditi, kaj morda pogrešajo, kaj jim je všeč. Dobili smo precej presenetljive podatke: doslej smo namreč mislili, da je največ Italijanov. Ampak ne. Največ je Nemcev, Francozov, Avstrijcev, Italijani so šele na četrtem mestu. Prihajajo pa ljudje od vsepovsod, tudi z Nove Zelandije, Južne Amerike … In moram reči, da smo lahko ob pregledovanju knjige vtisov kar zadovoljni z odzivom.

Če se vrneva nazaj na 100-letnico Narodne galerije. Kaj se je v teh 100 letih nabralo oziroma zbralo v galeriji? Kakšna je njena vsebina danes?
Ob ustanovitvi Narodna galerija ni imela zbirke. Zbirka je nastala šele pozneje. Takrat je bila to zbirka vse likovne umetnosti, starejše in sodobne. Po ustanovitvi Moderne galerije, po drugi svetovni vojni, je novejši del fonda Narodne galerije, od ekspresionizma naprej, šel čez cesto v Moderno galerijo. Leta 1986 je takratna ravnateljica za Narodno galerijo pridobila vladni umetnostni fond. To so umetnine, ki so po protokolarnih objektih, v vladni palači, po takratnih sekretariatih, današnjih ministrstvih. S tem fondom, ki je obsegal čez tisoč umetnin, se je delo Narodne galerije spet pomaknilo globoko v 20. stoletje. Ta trend se je nadaljeval z donacijami. Na te smo še posebno ponosni, saj so lastniki izrecno želeli te umetnine zapustiti Narodni galeriji. Na primer donacija gospe Vande Mušič, ki je podarila dela svojega strica Zorana Mušiča. S tem smo postavili stalno zbirko, ki je tudi prva stalna zbirka, ki pokriva Zorana Mušiča v Sloveniji, ki pokriva njegov celoten opus, tako po tehnikah kot tudi časovno. Sicer je še ena stalna zbirka njegovih del, sicer grafičnih, v gradu Dobrova v Brdih. Druga donacija pa je nedavna donacija del Metke Kraševec, ki je izrecno želela zapustiti svoj opus Narodni galeriji. Podoba Narodne galerije se tako spreminja tudi skozi njen fond, in vedeti moramo, da je 20. stoletje že historično gradivo in tako sodi v okvir njenega delovanja.

Ste na kakšno pridobitev še posebej ponosni?
Na vse. No, velika pridobitev sta bili tudi baročni umetnini Ptičar in Prestar, sliki Fortunata Berganta, za kateri smo bili prepričani, da sta izgubljeni. Nihče ni verjel, da bomo ti umetnini še kdaj videli v originalu. Umetnini sta se potem kljub temu po velikanske naključju našli in sta zdaj na ogled v naši stalni zbirki.

Pa morda kakšno delo še iščete, si kakšno delo še posebej želite v svoji zbirki?
Seveda. Takih del je še veliko. O njih ne želim govoriti, ker jim ne bi dvigovala cene. Imamo pa seznam umetnin, na katere čakamo, bodisi da bodo naprodaj bodisi se bodo našle. Želimo zapolniti še nekaj sivih lis, ki so v naši stalni zbirki.


V Narodni galeriji ni manjkalo prelomnih razstav in gostovanj. Katera večja gostovanja bi izpostavili, morda lahko namignete, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?

Gostovanj drugih muzejev v Narodni galeriji je bilo že kar nekaj, nekaj iz zbirk in razstav, ki smo jih naredili sami pretežno iz umetnin, ki niso last Narodne galerije. Med temi bi nedvomno omenila razstavo marinista Alberta Sirka, razstavo slikarstva in kiparstva hrvaške umetnosti iz konca 19. stoletja zasebne zbirke Vogrinec in pa razstavo Slikati v Normandiji: Ob izvirih impresionizma. Med slikarji, ki so hodili v zadnjih desetletjih 19. stoletja slikat v Normandijo, je bil tudi naš Jurij Šubic. Pri tej razstavi je šlo za pomembne umetnine, razstavili smo Monetovo delo, Daubignyjevo delo, več Boudinovih del, eno Renoirjevo krajino. Kar pa se tiče naših gostovanj, pa seveda slovenski impresionisti v Parizu, poglobljeno pa se že ukvarjamo z gostovanjem slovenskih impresionistov v Pragi, na praškem gradu. To razstavo bomo seveda prilagodil okolju in v Pragi pokazali umetnine tistih umetnikov, ki so bili tako ali drugače povezani s češko prestolnico.


DSC_3425 Zlatko: Jeza nima oči Davos_2x04 Ekskluzivno: intervju z zvezdnikom iz serije Igra prestolov A35Z2451_foto_Marko_Delbello_Ocepek Intervju: Booka Shade – ne, to ni slovo Filip Kržišnik in Jan Macarol Intervju: Kaj je vplivnostni marketing? · ·