Recikliranje: kako pravilno ločevati odpadke glede na barvo zabojnika

Kaj je recikliranje?

Recikliranje je ločevanje materialov od odpadkov, predvsem pa je pomembna njihova ponovna uporaba. Recikliranje zmanjša uporabo novih surovin za proizvodnjo novih izdelkov, s čimer prihranimo pri materialnih in naravnih virih. Časopisi, plastične steklenice za vodo, pločevinke, škatle za žitarice in mlečni tetrapaki so nekateri najpogosteje reciklirani predmeti.

Zakaj je recikliranje pomembno?

Recikliranje je pomembno, ker preprečuje onesnaževanje okolja, zmanjšuje emisije toplogrednih plinov, onesnaževanje vode in zraka ter varčuje z energijo. Recikliranje prihrani tudi denar, saj se namesto nove proizvodnje spet uporabljajo iste stvari. Z vsakodnevnim recikliranjem lahko tudi vi prispevate k reševanju planeta, pa tudi k širjenju sporočila, zakaj je recikliranje pomembno.

Kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno odlagati v zabojnike?

Modri zabojniki – papir

V modre zabojnike lahko odlagate:
– časopise, revije, brošure, kataloge,
– zvezke, knjige, slikanice,
– pisalne potrebščine in računalniški papir, pisma, pisarniške potrebščine, papirnate vrečke,
– mape, kartonske mape, valovit karton, karton škatle (brez lepilnega traku, plastike, stiropora itd.)

V modre zabojnike ne odlagajte:
– indigo papirja, oglenega papirja, fotografij in foto papirja,
– oljnega in umazanega papirja, gumijastih nalepk, plenic in podobno.

Rjavi zabojniki – organiski odpadki

V ekološke zabojnike rjave barve, lahko odlagate:
– kuhinjske odpadke (ostanke in olupke sadja in zelenjave, jajčne lupine, kavno usedlino, čajne vrečke, ostanke kruha, solato itd.),
– vrtne ali zelene odpadke (cvetje, odpadlo listje, pokošeno travo, živo mejo, zemljo v lončkih, ostanke sadja in zelenjave itd.),
– majhne količine drugih bioloških odpadkov (drevesno lubje, žagovino, borove iglice ).

V ekološke zabojnike ne odlagajte:
– ostankov toplotno obdelane hrane,
– mesa, rib, kosti, kože,
– mlečnih izdelkov, olj in maščob,
– pepela, nevarnih odpadkov,
– barvni in lakirani lesni odpadki,
– oblačila, cigarete itd.

Zeleni zabojniki – steklo

V zelene zabojnike lahko odlagate:
– izpraznjene steklenice in stekleničke živil, pijač, kozmetike in zdravil,
– izpraznjene kozarce vloženih živil,
– drugo stekleno embalažo.

V zelene zabojnike ne odlagajte:
– okenskega, avtomobilskega stekla, kristalnega in optičnega steklo, steklene volno,
– žarnic in drugih sijalk,
– porcelana in keramičnih predmetov.

Rumeni zabojniki – embalaža

V rumene zabojnike za embalažo lahko odlagate:
– plastenke pijač in živil,
– plastične kozarce in lončke,
– plastične vrečke in folije (embalaža mleka in sadni sokov, pločevinke živil in pijač),
– plastično embalažo nenevarnih kemikalij (ustrezno izpraznjena),
– druge plastične izdelke: steklenice za brezalkoholne pijače, zamaške, plastične krožnike, jedilni pribor itd.

V rumene zabojnike ne odlagajte:
– plastične embalaže in pločevink z ostanki barv, lakov in motornih olj,
– plastične embalaže in pločevink z ostanki kemikalij,
– plastenk in pločevink z vnetljivimi in eksplozivnimi tekočinami,
– steklenic in pločevink pod pritiskom (npr. steklenice propana/butana)

Preveri tudi

Trajnostno bivanje

Čudežna jajčna lupina: skrit zakad za vaš vrt in dom, ki ga poznajo najboljše gospodinje

Zabojniki za tekstil

V zabojnike za odpadni tekstil lahko odložite:
– oblačila, brisače, posteljnino, zavese,
– klobuke in kape,
– vrečke in igrače iz blaga,
– druge odpadne tekstilne izdelke.

V zabojnike za odpadni tekstil ne odlagajte:
– obutve, usnjenih vrečk,
– pernatih blazin, odej.

Recikliranje plastike

Plastika je eden najpogosteje uporabljenih materialov in iz nje izdelujejo veliko predmetov, ki jih uporabljamo vsak dan. Zato je za ohranitev planeta zelo pomembno povečati odstotek recikliranja plastike. Doslej je bilo po vsem svetu proizvedenih kar 8.300 milijonov ton nove plastike, od tega je bilo recikliranih le 9 %, 12 % pa sežganih. Enkratna in mikroplastika je danes velik problem onesnaževanja morij po vsem planetu, drobni plastični delci pa so še posebej nevarni za favno, ki živi pod morjem. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo do leta 2050 v morjih več plastike kot rib.

Recikliranje papirja

Recikliranje papirja je najstarejša oblika recikliranja. To recikliranje ohranja gozdove, zmanjšuje onesnaževanje vode, varčuje z naravnimi viri in energijo ter zmanjšuje količino odpadkov na odlagališčih. Za proizvodnjo ene tone papirja so potrebne štiri tone papirja, 200.000 litrov vode in 4.600 kWh energije. Agencija za varstvo okolja (EPA) je dokazala, da recikliranje papirja vodi do 74 % zmanjšanja onesnaženosti zraka in 35 % zmanjšanja onesnaženosti vode v primerjavi s primarno proizvodnjo. Recikliranje papirja je koristno tudi zato, ker se lahko recikliran papir uporablja pri izdelavi učbenikov, revij, časopisov in drugih izdelkov.

Recikliranje stekla

Recikliranje stekla je lahko neskončen proces, saj se steklo lahko popolnoma reciklira, ne da bi pri tem izgubilo svoje lastnosti ali kakovost. S zbiranje steklenic in kozarcev ter recikliranjem stekla prihranimo naravne surovine in energijo, zmanjšamo onesnaževanje okolja in prihranimo prostor na odlagališčih. Recikliranje samo ene steklenice prihrani toliko energije, kot 60-vatna žarnica prižge 4 ure ali računalnik deluje 30 minut.

Recikliranje oblačil

“Hitra moda” je z leti povzročila ogromne količine oblačil, ki se zavržejo brez recikliranja in so izjemno škodljive posledice za okolje. Recikliranje oblačil je izjemno pomembno za ohranjanje planeta, predvsem vode. Modna industrija je namreč odgovorna za 20 % svetovnih odpadnih voda, saj se za njihovo proizvodnjo uporablja velike količine vode. Novi materiali predstavljajo izziv tudi za recikliranje oblačil, saj so tkanine sestavljene iz kombinacije vlaken. Nova oblačila bi morala postati trajnostna in izdelana na enostavnejši način. Popolno recikliranje oblačil pa bi pomenilo predelavo v povsem nekaj drugega.

Le ob zavedanju, da smo sami odgovorni za odpadke in naš planet, bomo tako sebi in naslednjim generacijam zagotovili čisto, urejeno in zdravo okolje.

Preveri tudi

Vejpanje: Manjše zlo ali javnozdravstveni izziv?