Ko ga je mama pri enajstih letih vpisala v plesno šolo se je Marko Stamenković upiral na vso moč. A ni trajalo dolgo, da ga je hip hop zasvojil. Danes je to njegov prosti čas in služba hkrati. Pleše po osem ur na dan in v zadnjem času niza uspeh uspehom, od skupine All That do sodelovanja s Severino. A kljub ...
Ko ga je mama pri enajstih letih vpisala v plesno šolo se je Marko Stamenković upiral na vso moč. A ni trajalo dolgo, da ga je hip hop zasvojil. Danes je to njegov prosti čas in služba hkrati. Pleše po osem ur na dan in v zadnjem času niza uspeh uspehom, od skupine All That do sodelovanja s Severino. A kljub temu ostaja prizemljen.
Kako se enajstletni fant odloči, da bo treniral ples?
Ne odloči se sam, v plesno šolo me je vpisala mami in me na nek način prisilila. Moja sestra je že prej plesala, jaz pa sem najraje pred šolo igral nogomet kot vsi otroci. Takrat se je hip hop razvijal počasi in ni plesalo veliko fantov. Zato nisem hotel iti v plesno šolo, saj so potem v šoli vedno govorili, saj nosiš pajkice …
Pa je bilo res tako grozno?
Ne, hitro sem se navadil. Ko sem prišel tja je bilo veliko novih punc in vsakič nova glasba, novi gibi. Hip hop me je takoj prevzel.
Letošnje poletje si preživel v New Yorku in Los Angelesu, kjer si se navdušil nad housom. Za kakšno zvrst gre?
House je mešanica več plesnih stilov, ki zajema korake iz stepa, jazza, hip hopa, vključeni so elementi salse in capoeire. Gre za res dobro glasbo, ki ni tako komercialna kot na primer David Guetta. Pred kratkim smo imeli house delavnico na Urbanih ritmih s Kazino, letos bomo tudi prvič uvedli tečaje housa in plesalci se bodo naučili mešati različne stile.
Vsak dan plešeš osem ur, pri tem pa si v vlogah plesalca, koerografa, učitelja. V kateri se najbolje počutiš?
Najbolje se počutim kot plesalec, ko nastopam in moje največje sanje so stati na odru pred nekaj tisoč ljudmi. A prav tako čudovit občutek je, ko otroka naučim česa novega in pride naslednjič na trening in vidim, da že pred dvorano vadi nove korake.
Kakšen pa je Marko kot učitelj?
Otroke skušam učiti plesa z dušo. Da ne pridejo več v dvorano, se postavijo pred ogledalo in to je to. Otroci se danes sploh ne gledajo več v oči, sram jih je in izgubili so tisti kontakt plesa drug z drugim. Zato se učimo na način, da se obrnejo stran od ogledala, da se začutijo s svojimi soplesalci, da plešejo eden proti drugemu. Sicer pa so moji treningi vsakodnevna zabava, dobra glasba in sprostitev.
Kako so se spremenile tehnike učenja od včasih, ko si ti začenjal plesati?
Vse se je spremenilo. Včasih je bilo ogrevanje kot en del športne vzgoje z razgibavanjem, sedaj pa je ogrevanje čisto plesno. Včasih smo vsi plesali na MC Hammerja, celo leto delali drsne korake in nekaj mesecev vadili kombinacijo. Danes pa v enem mesecu naredimo tri ali štiri kombinacije.
V takšnem ”garaškem” tempu ti je v zadnjem času uspelo na različnih plesnih področjih. Na katere dosežke si najbolj ponosen?
Ponosen sem na moje učence in na prvo hip hop celovečerno predstavo Dejmo narest en šov. A največji izziv mi je bilo sodelovanje na talentih s skupino All That. Prej nismo obstajali in zbrali smo se samo zaradi tega šova, nekaj na hitro sestavili in se šli pokazat. Nič nismo pričakovali, na koncu pa smo bili v finalu. Imeli smo le štiri dni časa za pripravo in takrat smo plesali od desete zvečer, ko se dvorane izpraznijo pa do štirih, petih zjutraj. Bili smo neprespani, veseli in žalostni hkrati, a na koncu nam je uspelo.
Pred kratkim pravijo, da te je poklicala Severina … ?
Ja, tudi na to izkušnjo sem ponosen. Poklicali so me, če bi sodeloval v njenem videospotu. Spet je bilo zelo malo časa, v treh dneh sem zbral fante in smo nekaj sestavili. Ko smo prišli v Zagreb, so bili navdušeni nad nami. Jaz pa nad njimi in nad tem, kako spoštujejo slovenske umetnike.
Za to, da nekdo postane vrhunski plesalec je najbrž potrebno več kot le dobra motorika?
V prvi vrsti mora biti delaven. Plesalec mora biti tudi prizemljen, ne sme dopustiti, da mu zraste ego. Tu namreč nikoli nisi najboljši plesalec na svetu, vedno je nekje nekdo, ki bo nekaj naredil boljše ali drugače. Mora biti odprt, da vidi inspiracijo vsepovsod. Tudi doma, ko brišem mizo lahko najdem kakšen dober gib. Le tako si potem lahko tudi kreativen in daš plesu svoj pečat. V plesu je tako, da se najprej nekaj naučiš, potem to posvojiš in potem daš gor svoj pečat. Šele na tej točki si kot plesalec nekaj prispeval k tej družbi.
Se čez dvajset let še vedno vidiš v plesnih čevljih?
Vsekakor bi rad ostal v hip hop kulturi, najraje bi bil plesalec celo življenje. Brez mode, glasbe, plesa in vsega tega okolja si sploh ne predstavljam življenja. Tudi če enkrat ne bom mogel več plesati, pa bom recimo odprl trgovino s spreji za grafite. Ostal bom v tem svetu, hip hop je moj svet.
