Zlatko je zlahka sinonim za pozitivizem, za tisto, kar je dobro v ljudeh. Je brez dlake na jeziku, pove to, kar bi lahko oziroma bi morali vsi, če bi le »imeli jajca«. In to je tudi razlog, zakaj me tako navdušuje. V desetih letih je odrastel, morda izgubil nekaj jeze, a v svojih komadih ostal sočen, strasten, luciden in, najpomembneje, ohranil je sporočilnost.
Deset let je, odkar je izšla plošča Svet je lep. Kakšen je Zlatko danes, še vedno verjame, da je svet lep?
Zlatko še vedno verjame, da je svet lep. Verjel je tudi takrat, ko se je njegov svet, moj svet, rušil. Sicer pa mislim, da mnogi niso dojeli mojega sporočila. Mislil sem, da je sam svet lep, svet kot Zemlja, ki je čudovita. Se pa nedvomno zavedam, da znamo biti ljudje, odkar smo prisotni, tudi »umazani«. Pa to pod vplivom hudiča ali pa tudi ne. Tudi mi smo razlog, da je, kot je. Ne maram preveč jamranja, sem pa opazil, da ljudje niti ne marajo preveč delovnih ljudi. Torej ni dobro, da si preveč priden, saj konkurenci potem nisi všeč. Nisi všeč praktično nobenemu. Smo v letu 2017 in mislim, da ima vsak pravico do svojega mišljenja in, predvsem, da ima vsak pravico, da dela to, kar ga veseli, in da s tem ne škoduje ostalim. Moj svet ostaja lep tudi v nevihtah. Nikoli nisem spremenil mišljenja. Slabe trenutke je treba prebroditi, ne splača se jamrati. Svojo usodo je treba sprejeti, ali je dobra ali slaba. Čeprav so/smo ljudje še vedno »umazani«, verjamem v dobro. Pred kratim sem slišal žalosten podatek: čez 400 milijonov ljudje je podhranjenih. V Evropi lahko danes damo vsakemu prebivalcu kilogram zlata, čez dva dni bomo želeli kilogram več. Ja, je telo, ampak je treba poskrbeti tudi za dušo.
Kako ti uspe ostati tako pozitiven? To je dandanes, vsaj zame, izjemna vrlina.
Odraščal sem na makadamu, šele pozneje sem se zaljubil v beton. Vedno so mi bili všeč Indijanci, ki so znali ostati v stiku z naravo. Velikokrat nas posesa v neko kolesje družbe in priznam, da si tudi sam premalokrat vzamem čas za dopust. Zavedam se, da se železo kuje, dokler je vroče, ampak nikoli ne smemo pozabiti tega stika z naravo: ali je to izvir, reka, morje, gozd. Mislim, da so to ključne stvari. Lepo je biti družbeno odgovoren, je pa dobro poskrbeti zase. Vsak si pa mora najti svoj mir. Čas, ko je lahko sam s sabo, razmišlja in si »postavlja kocke« na novo. Na koncu je moja osebna izkušnja takšna: mi belci, ne glede na to, kako smo prijazni in demokratični, smo tudi najbolj dvolični. In če pogledamo ostala stališča, zelo lepo stojimo, še posebej, če pogledamo preostali nerazviti svet. Mislim, da je to nekakšen razlog, da sam ostajam zadovoljen – imam za jesti, za piti, sem na toplem … Seveda vidim, da se mi ponuja še več sto drugih stvari, ampak vedno, ko sem dosegel neko stvar, ki sem si jo želel, sem videl, da je to le trenutna sreča. Iger na srečo ni, ni sreče v igrah. Človek tako pride do zaključka, da išče stvari, ki ga resnično osrečujejo.
Kakšen pa je bil Zlatko v svojih otroških, mladostniških letih? Je tudi izžareval pozitivnost ali so ga do tega pripeljali odraščanje in izkušnje?
Že odkar vem zase, sem pozitiven, bolj Indijan’c. To vidim tudi po svojih otrocih, verjetno imamo to v genih. Rad sem se smejal, nikoli nisem nikomur želel nič slabega. Je pa res, da se družba vedno ne nasmeji nazaj. Če se kdo preveč smeji, družba poskuša to preprečiti, ni dobro, da se nekdo preveč smeji, smeh je nalezljiv. Ampak na koncu sem jaz tisti, ki odloča, ali se bom pustil ljudem ali ne, ali bom verjel do konca vase in v to, kar predstavljam, ali bom odnehal … Druga možnost ne pride v poštev.
Te je odraščanje v Fužinah, v tem po mojem mnenju popolnoma po krivici oklicanem getu, zaznamovalo? Domnevam, da ti je bilo predvsem v navdih?
Bolj kot ta prikazana zgodba o temni strani Fužin, me je prizadela vojna v Bosni. Temne strani v Fužinah praktično niti ne bi bilo, če ne bi bilo določenih situacij in takšne politike, kot je bila. Potrebovali so grešnega kozla in so potem izbrali nekaj naselij. Če se energija mladih ljudi skoncentrira na nekem majhnem prostoru in se ne usmeri na primer v šport ali kulturo, kaj drugega jim preostane, kot da si sami najdejo zabavo. Vemo pa, kaj danes pomeni zabava. Jaz sem vedno predstavljal svetlo stran Fužin, vedno sem izpostavljal naše športnike, pa tudi odstotek teh ljudi, ki naj bi pripeljal Fužine na slab glas. In nič drugače ni kot kjerkoli drugje. Večina žalostnih stvari se je zgodila zaradi prepovedanih substanc, če lahko tako rečem. Na srečo se je to, hvala bogu, kar precej popravilo in Fužine so danes eno krasno naselje. Čeprav sam ne živim več tam, moji otroci hodijo tja v šolo in v vrtec. Blizu imate Ljubljanico, Golovec, center mesta, obvoznico, pošto, banko, trgovino … Tukaj se otroci še vedno igrajo zunaj, na igrišču igrajo košarko ali nogomet. Postavili so fitnes na prostem. Poleti se že več kot 25 let tradicionalno igra mali nogomet na Bundesu. Bolj kot ta žalostna stran Fužin me je zaznamovala vojna v Bosni, zato stojim za prepričanjem, da ni dobre vojne, niti slabega miru. To sem bil praktično primoran občutiti prezgodaj, kar je pustilo določene posledice, me je pa tudi okrepilo. Tudi zato sem danes to, kar sem.
Je potem tudi rap s tabo od malih nog?
Ne, sem pa vedno imel rad glasbo. Glasba je bila nekaj, kar me je vedno navduševalo. Nikoli se nisem opredeljeval glede glasbenih zvrsti. Poslušal sem vse, kar je bilo dobro. Če je nekaj dobro, je dobro. Ne zanima me žanr. Če je pa nekaj slabo, pa tudi če je del tega, kar jaz počnem oziroma tega, kamor pripadam, je pač slabo. Enako je z ljudmi in nacionalizmom. Ni pomembno, kdo je človek, kakšne barve je in kaj predstavlja, pomembna so samo njegova dejanja, dobra ali slaba. Sicer pa se je to »rimoklepaštvo« razvilo šele v srednji šoli. Lahko samo povem, da je formula enaka, ne glede na to, ali je to glasbena ali športna kariera: pri športni karieri je treba zgodaj začeti, pri glasbeni pa imaš časa več. Včasih je dovolj ena skladba, včasih jih pa ni dovolj niti deset niti sto. Mislim, da ljudje prepoznajo iskrenost ne glede na situacijo in na politiko. Politika je povsod. Če danes vprašate glasbenike, se bo vsak odmaknil od politike, politika pa je pravzaprav prisotna povsod. Tudi pri radijskem predvajanju. Nihče noče biti del politike, a so vsi v njej. Ti lahko namreč sprejmeš politiko določene radijske postaje, ki ti narekuje, da pripraviš »neumne« skladbe. Če namreč danes pogledate, kaj se vrti, če pogledate besedila, boste videli, da so ta zelo prazna, zelo šibka, ni nobene energije, nobene sporočilnosti … Očitno nas radi vidijo takšne. In takoj, ko se prikaže nekdo z energijo in sporočilom, logično izstopa. Tukaj ne gre za nobeno ljubosumje, samo upam si povedati svoje mnenje na glas. Tisti, ki te iskreno želijo slišati, te bodo tako ali tako spremljali že prek tvojih kanalov. Mislim pa, da se umetnikov ne ceni dovolj, sploh pa glede na to, koliko trudi je vloženega v to, da se nekaj ustvari.
V vseh teh letih so tvoja besedila izgubila nekaj jeze. Si tudi dejansko kaj manj jezen?
Logično, da so izgubila, ti bom tudi povedal, zakaj. Opazil sem, da te ljudje včasih radi potisnejo v prvo vrsto. Ti boš izgubil glavo, oni pa se bodo smejali, češ, »ha ha ha, poglej ga, kako je končal«. Po drugi strani pa vsi vse to, kar govorim, vedo. Še posebej pametni. Eni se sicer delajo, da tega nočejo vedeti, eni so odprti ljudje in me razumejo. Z glasbo lahko ostanem na lepi poti in poskušam prav z njo motivirati mlade oziroma vse, ki me poslušajo. Lahko jim dam dober občutek, ko slišijo kakšen komad. Jim stvari povedat lepo, iskreno, toplo, pametno, predvsem pa srčno. Danes primanjkuje iskrenih čustev. Če boste pogledali politike, so vsi narejeni po istem kopitu. Meni pa nihče ni pral možganov, sem samo človek, ki ima čustva. Če mi boste rekli nekaj, kar ni res, se bom postavil zase, bom odreagiral. Če bom dobre volje, bom zakričal, če bom slabe volje, bom to pokazal, ne bom skrival. Sicer se je lepo razjeziti, ampak jeza nima oči. In nikoli nisem dajal v besedila kletvic in grdih besed samo zato, da bi bil kul, samo zato, ker mi manjka poanta in ne bi znal česa drugega povedati. Predvsem želim motivirati, moji komadi so resnični. Ne bom vam lagal, da sem revež, da sem klošar. Veliko ljudi se bo namreč našlo v takšnih besedilih. Zakaj? Ker so našli še nekoga, ki se počuti tako, in se s tem potolažili, da niso edini. Ne, jaz sem tisti, ki je nekoč bil tam, kjer si ti, in ti pove, da lahko greš naprej. Sicer pa ne, da nisem jezen, ampak dozorevam, starejši sem, deset let je samo od prve plošče in vsako leto sem izdal eno. Še pred tem sem šest oziroma sedem let »freestylal«, sem bil še bolj jezen. Takšnega me niti ne poznate. Če bi razmišljal enako, kot pred vsemi temi leti, bi bil samo nekdo, ki v svojem življenju ni napredoval. Ne govorim, da je s tem kaj narobe, se pa držim reka: »Preklet naj bo dan, v katerem se človek nič novega ne nauči.«
O tem, kako jezen si bil nekoč, kaj je tisto, kar te je zaznamovalo, od kod črpaš energijo, kaj ti pomeni tvoja družina … Vse to bomo lahko prebrali tudi v prihajajoči biografiji, ki jo pišeta skupaj z Jurijem Hudolinom.
Zdi se mi pomembno, da ljudje vedo, vsaj tisti, ki me spremljajo, da nič ni bilo preprosto, čeprav sem večino časa dobre volje in nasmejan. Tudi v mojem življenju so se zgodile stvari, ki so bile nepravične. In napačno se mi zdi, da potem to držimo v sebi. Mislim, da je na lopove treba pokazati s prstom. Sicer pa to ni knjiga, kjer bi izpostavljal samo to. Knjiga bo pripovedovala zgodbo vse od mojega rojstva in praktično do danes, do tega decembra. Biografija bo po vsej verjetnosti natisnjena naslednje leto. Želim si, da je to dodatna motivacija za vse mlajše kolege in kolegice. Da imajo enega fanta, za katerega nikoli nihče ne bi pomislil, da bo šel v te vode in da mu bo uspelo.
Videla sem tvoj videospot za skladbo Kompromis. Z njim po mnenju nekaterih hodiš po robu, prepričana pa sem, da ima večjo sporočilnost, kot pa bi lahko rekli na prvi pogled.
Zgodba je zelo preprosta. Govora je vedno o isti ženski, ta ljubezen pa je tako močna, da jo lahko vidiš v več podobah. Na koncu se pridem spovedat psihologu, za mano pride tudi moj kolega Vid Valič in jaz mu rečem: »Vid, ampak na koncu je zmeraj tista prava ena bejba.« In on mi reče: »Vem, saj zato sem pa tukaj.« Kaj je pa narobe, če rečem: »Fak frend, kok je hudih bejb?« Jaz namreč stojim za tem, da ženska ni huda samo, če je seksi. Pametna ženska pametnega človeka lahko prepriča še z marsičim drugim. Včasih se je treba z ljudmi tudi pogovarjati, ni vse v zadovoljevanju. Oziroma nekdo lahko ima višje kriterije zadovoljevanja. Tega, da »psi lajajo, karavan gre naprej«, sem se pa že navadil. To je superklasika. Če bi ljudje vedeli, koliko časa potrebuješ, da ustvariš nekaj takega, bi samo ploskali. Ampak jaz sem tega navajen.
Se ti zdi, da mladi izgubljajo perspektivo, kot lahko velikokrat kje zasledimo?
Niso vsi mladi tako »izgubljeni«, kot bi nam jih želeli predstaviti. Je pa žalostno, če bodo mladi še naprej poslušali določene stvari, ki so na prvo žogo. Oziroma upam, da jih bodo poslušali samo v določenem obdobju. Če namreč ti poslušaš nekaj brezsporočilnega samo zato, ker je prišlo do medijske izpostavitve, to ni tako nedolžna stvar. Medij namreč oblikuje družbo. Če ti torej izpostaviš nekaj takšnega in to otrok sprejme, a preraste, je to v redu. Drugo pa je, če ostane na tem nivoju, torej da ne napreduje v življenju. Držim pesti za vsakega posameznika, nikoli ni prepozno, da se dela tisto, kar je prav. Nikoli ne prepozno, da se človek spozna in se poskuša premakniti.
Obletnico svojega prvega albuma boš tudi primerno obeležil. Kaj lahko pričakujemo od Zlatka in ekipe?
Lahko pričakujete napredek iz 2007. Koncert je postavljen v večji prostor, v Kino Šiška. 22. decembra ob 21.00 začnemo. Imel bom konkretno zasedbo glasbenikov, ne bomo zganjali nobenega cirkusa. Resnično se želim potruditi in pokazati ljudem, da teh 10 let ni bilo zaman. Vsi, ki so me spremljali, bodo tako ali tako prišli, vsi, ki so kdaj dvomili vame, vabljeni. »Hejterjem« je vstop prepovedan. Če veš, da ni vse kul, ne me vleči za jezik. Sem skuliran fant, samo ne zamenjevati moje dobrote z mojo naivnostjo. Svet je lep, pustite se presenetiti.
Zlatko, dovoli, da tvoja pozitiva posije še na naše bralce. Kaj bi ob novem letu sporočil našim bralcem, kaj je tvoja popotnica za leto 2018?
Zelo preprosto. Naj vam bo vsak dan novo leto. Poskusimo skozi celo leto obdržati »veseli december«. Želite sosedu to, kar želite samemu sebi (v pozitivnem smislu, seveda). Ne bom kaj preveč solil pameti in dajal nasvetov, mislim, da so ljudje dovolj pametni.
